Poklicala me je zvesta bralka Vera iz Kopra in potarnala, da je “švoh”, da nič ne more in da se ji nič ne da. Pa sem jo skušala potolažiti, da bo bolje, ko vročina popusti, a se ni dala. Taka je menda že nekaj časa, še od takrat, ko nas je skoraj zeblo in smo se jezili, češ da poletja letos najbrž ne bo. Potem je priznala, da so ji ugotovili pomanjkanje kalija in jo zanima, ali je mogoče to popraviti s hrano.

Misliti, pisati, delati karkoli sploh sredi te skoraj neznosne vročine je, milo rečeno, naporno. Če že, potem se misli najraje izmaknejo nadzoru in poletijo v kraje in prostore, kjer vladajo ležernost, brezdelje, sproščeno kramljanje, sanjarjenje ...