Urbanija je škodljiv - ni pa cenzor. Še.
Odločitev vladnega uradnika Uroša Urbanije, da minuli teden nekaj ljudem, ki bi lahko kaj tehtnega povedali o upravljanju z epidemijo, prepove gostovanje v televizijskih oddajah, je neprimerna, nepotrebna, politično škodljiva, tudi kontraproduktivna. Po tistem, ko smo ga pred časom lahko spremljali, kako je neuspešno “naskakoval” STA in njenega direktorja in si ob tem polomil zobke, je bilo samo vprašanje časa, kdaj in kako bo nerežimskim medijem skušal zagreniti življenje kje drugje. Po svoje razumljivo: mediji, nad katerimi nimajo nadzora, gredo Urbaniji in njegovim šefom na živce, tega pa se niti ne trudijo skrivati.
Na naslednji korak ni bilo treba dolgo čakati. Ker na to, kako bodo mediji poročali, vlada ni uspela vplivati, so ubrali drugo pot - vladnim predstavnikom so prepovedali govoriti zanje. O tem, kako si Urbanija predstavlja odnos med oblastjo in mediji, to ne pove veliko novega; pove pa marsikaj o tistih, ki so njegovo prepoved (odsvetovanje?) mirno sprejeli in jo upoštevali. Gre za tri doktorje znanosti, od tega dve univerzitetni profesorici, ena je ministrica. Človek bi naivno pričakoval, da gre za ljudi z nekaj avtonomije, pokončnosti in tudi samospoštovanja. Vsi trije so v svojih karierah nenazadnje nekaj dosegli, predstavljali so avtoriteto na svojem področju in bi si zlahka privoščili požvižgati se na to, kaj o njihovem nastopu meni direktor vladnega urada za komuniciranje. A so Milan Krek, Bojana Beović in Simona Kustec pridno ubogali in so tistega dne ostali doma, javnost pa prikrajšali za informacije, ki bi jih mogli in morali sporočiti. Z eno samo odločitvijo so lastni verodostojnosti storili veliko škodo, ministrica pa je še tisto malo politične teže, kolikor je je mogoče še imela, povsem zapravila.
Jasno je, kako si v vladi predstavljajo delo “kakovostnih medijev”. Problem bo nastopil, ko bo večina “kakovostnih”. Takrat v vladi ne bodo določali le, kdo sme medijem odgovarjati, pač pa tudi, kaj smemo mediji vprašati.
Da vsak nosilec družbene moči skuša vplivati na to, kako bodo o njem pisali mediji, je dejstvo. Je tudi legitimno - zasledujejo lastni interes. Dobra medijska podoba je v njihovem legitimnem interesu. To počnejo podjetja, to počnejo športne organizacije in veliki klubi, kulturne ustanove - zakaj bi bila vlada izjema? Ker je prosvetljena, demokratična, senzibilna in odgovorna? Lepo vas prosim!
Med nosilci družbene moči in mediji je ves čas napetost, je latentni konflikt, ki za vsakokratne vpletene ni enostaven, je pa za družbo zdrav. Problem je le v tem, da trenutna vlada ta konflikt jemlje kot vojno in se ga loteva neinteligentno, z zmerjanjem in obračunavanjem, s prepovedmi. Nekako v duhu Slovenije, kot si jo predstavljajo - kdor ni z nami, je proti nam.
A to še vedno ni cenzura, kot je bilo za potezo Urbanije slišati v minulih dneh, pa naj bo za medije ali vpletene posameznike to še tako neprijetno. Obstaja rek, da če nekdo ne prenese vročine, naj ne hodi v kuhinjo. Za ukvarjanje z mediji velja enako: kdor živi v strahu, da ga bodo vplivni politiki, gospodarstveniki, kulturniki ali športni menedžerji sem pa tja “naskočili”, ni čisto pravi za svoj posel. In seveda - če politik ni pripravljen na to, da ga bodo mediji na vsakem koraku čakali s tisoč vprašanji, naj raje še naprej počne tisto, iz česar ga je v politiko naplavilo.
Sedanji zunanji minister Logar se je v času predsedovanja EU leta 2008 kot direktor urada za komuniciranje “proslavil” s tem, da je dal tujim novinarjem ponoči pred hotelske sobe dostaviti mapice z vladnim pogledom na delo slovenskih medijev. Kmalu po nastopu sedanje vlade je v tujino potovalo pisanje o globokih temeljih medijev v komunizmu. Kulturni minister Vasko Simoniti je poskusil z neizplačilom že odobrenega denarja na medijskem razpisu, a si je prav tako polomil zobe in ga na koncu izplačal. Sem pa tja kakšen vladni modrec ve tudi povedati, da smo mediji krivi za razrast epidemije in podobno.
Sedanja vladna postava ima torej resne težave z razumevanjem medijev. Jasno je tudi, kako si predstavljajo delo “kakovostnih medijev”. Problem bo nastopil, ko bo večina “kakovostnih”. Takrat v vladi ne bodo določali le, kdo sme medijem odgovarjati, pač pa tudi, kaj smemo mediji vprašati.