Nevem, nebom and all the staff we do z Slovenščino

Spakedranščina iz naslova je seveda namerna in se velja zanjo jezikovno občutljivejšim bralcem opravičiti. Vemo, seveda, da bi moralo pisati “ne vem”, “ne bom” in v tem kontekstu “stuff”. Pa “s slovenščino”. Hkrati pa je stavek zapisan v slogu, ki ga je danes mogoče ujeti na družbenih omrežjih ali v objavah spletnih vplivnežev. Degradacija lastnega jezika, ki smo ji priča, je najbrž hitrejša kot kdajkoli, ironično pa je, da jo skoraj praviloma v občo rabo vnašajo tisti, ki ne blestijo ne v lastnem, še manj v tujem jeziku. Spoznali jih boste po napačno zapisanih angleških frazah in hkrati malomarni rabi lastnega jezika. Want some more? Be my guest!Za potrebe tega zapisa je bil potreben posvet s predstavnikom mlajše generacije, ki je tovrstnemu novoreku izpostavljena pogosteje kot nekdo v, no ja, najboljših letih. V nekaj minutah je mladi sogovornik postregel z nekaj primeri, ki jih je ujel v zadnjem obdobju. Profesor tako zastavlja “spicy vprašanja”, neka argumentacija “ne mejka sensa”, profesor je bil v “bad moodu”, nekdo je “sneaky pa pametn”, drugi se je pritožil, kako “ga treatajo”, zmaga pa verjetno nekaj, kar je avtor označil za “krenki boarderline socializem”.

Tako, vrstice za second-hand embarrassment (ta fraza je res težko prevedljiva, gre pa za občutek, ko ti je nerodno za nekoga drugega) so za nami, od te točke naprej obljubimo, da bo beseda tekla v slovenščini. More or less. V jeziku torej, za katerega od Prešerna naprej velja, da je v njem mogoče zapisati še tako zahtevne jezikovne forme, visoko literaturo in znanost. Sredi 19. stoletja je bila slovenščina namreč jezik podeželja in zasebne rabe, meščanski in bolj izobraženi sloj je uporabljal nemščino. Prešeren je predstavljal preobrat v tem prepričanju, brez njega najbrž ne bi bilo Cankarja, Zajca, Grafenauerja, Jesiha, Gradišnikov, Modra, Šalamuna - ali pa bi se pojavili kasneje. In drugačni.

Govorjenje v napol angleških ali italijanskih stavkih iz nas ne bo naredilo novega Hemingwaya ali Ferrantejeve. No matter how hard we try.

Če od Prešerna preskočimo skoraj dve stoletji, se znajdemo v zgoraj citiranem jezikovnem okolju. In če se odpravimo ohladit glavo v krčmo, obstaja velika verjetnost, da nas bo osebje nagovorilo v tujem jeziku. Pozor, ne v slovenščini z izrazitim naglasom, pač pa v tujem jeziku. Konkretno v zadnjem obdobju: v središču Ljubljane enkrat v angleščini in drugič v hrvaščini, na piranskem Tartinijevem trgu v tekoči srbščini in v središču Kopra v bosanščini.

Za to seveda obstajajo objektivni razlogi, lastniki restavracij imajo kronične težave z osebjem, v zadnjih dveh letih je bil kadrovski osip zaradi koronskega zapiranja dejavnosti še posebej intenziven. Če želijo odpreti, rabijo osebje. Ker ga ne dobijo doma, ga uvažajo. Učenje jezika je ne najbolj kratkotrajen proces in krog je sklenjen. Obstajajo tudi boljše izkušnje, sredi Portoroža je pred časom stregel gospod z izrazitim srbskim naglasom, a v skladenjsko in sicer brezhibni slovenščini. Enako nekje ob Ljubljanici, izrazit angleški naglas, a zelo spodobna slovenščina.

V času svetovne prevlade angleškega jezika so angleški vdori v druge jezike razumljivi, resnici na ljubo so nekatere reference iz pop kulture ali fraze iz tehnike tudi bistveno učinkovitejše v izvirniku kot v prevodu. Download bo ostal download, CD bo ostal cede, naj se še tako trudimo z dolpotegom ali zgoščenko.

Manj razumljiva pa je blagohotnost, s katero oblikovalci nacionalnih politik na ta pojav gledajo in nanj (ne) reagirajo. Poučna je zgodba z Dunaja, kjer je pred leti natakar z gosti spregovoril v slovenščini - a šele ko je omizje pozdravil v nemščini in zaznal, da gostje prihajajo z druge strani meje. Enako nekje visoko v avstrijskih Alpah. Težko si je tudi predstavljati, da bi vas v zahojenem Londonu, Berlinu ali Parizu prvič ogovorili kako drugače kot v jeziku okolja, v katerem ste. Pri nas smo očitno bolj svetovljanski. Vlada se je tako kljub zakonodaji, ki zagotavlja načelno rabo slovenščine v javnem življenju, na to temo zganila šele, ko so mediji poročali o ljubljanskem hotelu, ki na spletni strani slovenščine kot jezika ponudbe ne pozna. Do kod so z urejanjem prišli in kje se je zataknilo, ne vemo, a včeraj je bil edini občevalni jezik na njihovi spletni strani še vedno angleščina.

Najbrž pri vsem tem odporu do jezikovnega afnanja vendarle ne gre za generacijsko stvar - pa čeprav so me v neki razpravi na to temo na hitro odpravili z oznako “boomer”. Boomerji so pripadniki povojne baby boom generacije, v vsakdanji rabi pa se s frazo “ok, boomer” malce zviška odpravi tistega, ki se zaradi svoje blage ostarelosti v sodobnem svetu in njegovih trendih ne znajde več najbolje.

Namen tega pisanja pa tudi ni narodnjaško preganjanje tujih jezikov v našem okolju. Njihovo znanje namreč omogoča neskončno širjenje intelektualnih in duhovnih obzorij, zapiranje v lastni jezik je za vsako skupnost lahko na dolgi rok pogubno. Pravi recept za intelektualni razvoj bi najbrž bil branje in spremljanje medijev v vseh jezikih, ki jih dovolj dobro obvladamo, vsaj v domačem okolju pa bi bilo treba vztrajati na kakovostni uporabi lastnega jezika.

Jezikovno-nacionalna bojevitost bi bila v tem času mešanja kultur tudi smešna. Še posebej za nekoga, ki je od rojstva dvojezičen in ga naglas zelo razločno postavlja v točno določen del Dalmacije, objavlja pa v časniku, ki nastaja in izhaja v tudi dvojezičnem okolju. A prav ta specifična okoliščina omogoča sproščen klic h krepitvi zavedanja pomena lastnega jezika. V nobenem jeziku se namreč ne moremo izražati tako v polni meri, kot to lahko počnemo v tistem, v katerega smo odrasli in v katerem smo se šolali. Izjeme so zelo redke in govorjenje v napol angleških ali italijanskih stavkih iz nas ne bo naredilo novega Hemingwaya ali Ferrantejeve.

No matter how hard we try.


Preberite še


Najbolj brano