Nova Gorica - središče, ki se še vedno išče
Nova Gorica ima 75 let. Prehodila jih je od ideje, da bo nekaj, kar bo ponosno sijalo čez mejo, do mesta - središče, ki se že (pre)dolgo išče.
Zgradili bomo nekaj velikega, lepega in ponosnega, kar bo sijalo preko meje, je bila parola, na kateri so gradili Novo Gorico. Obletnica začetka, pa če vzamemo 75-letnico v čast brigadirjem, ki so decembra 1947 začeli urejati teren, ali 75-letnico v spomin na 13. junij 1948, ko so postavili temeljni kamen za prvi blok, je za prebivalce mesta, občine in tiste, ki usmerjajo njihovo bodočnost, priložnost, da se spomnijo na ambicije prednikov.
Je prihodnost Nove Gorice sivo povprečje? Nikakor, lahko je ravno nasprotno. Drži pa, da se mora resno vzeti v roke. Priložnost je ogromno, znanja tudi, a potrebna bo jasna vizija in zelo trdo delo. Samo tako bo postala vsaj približek tistega, kar so si na začetku zamislili njeni snovalci.
Mesto, ki ga začnejo graditi iz “ničesar”, ko se vsi, od kmeta do politika, navdušeno oprimejo misli o nečem, kar bo sijalo čez mejo, ki mu na močvirnatem terenu temelje s krampi in lopatami postavi goloroka mularija, mesto, ki je raslo skupaj s prebivalci, ki ves čas živi z izkušnjo meje in drugačne ne pozna, ne more biti povsem običajno.
In Nova Gorica res ni običajna. Ima pa, morda prav zaradi tega, težave z identiteto. Kot mlado, širokopotezno zasnovano mesto se ni mogla zanašati na zgodovinske dosežke ali črpati vitalnosti iz njih, pač pa iz svoje lege in iznajdljivosti. V socializmu so ji identiteto dajale fabrike, od sedemdesetih in osemdesetih je bila meja odskočna deska za zaslužek, kasneje predvsem v povezavi z igralništvom, ki je nosilo zlata jajca, dokler ni kokoš omagala. Ko so klecnili velikani, so mesto in prebivalci, tudi zaradi casinojev in meje, živeli lagodno. Verjetno preveč. In če vrnemo k ambicijam prednikov: če je na začetku še obstajala usmeritev, se zdi, da se je v desetletjih izgubila po poti.
Nova Gorica je regijsko središče, a je vprašanje, ali to vlogo zares igra in ali jo kot takega dojema bližnja, kaj šele širša okolica. Še nedavno jo je bilo denimo nespodobno primerjati s pol manjšo Ajdovščino, zdaj je v zadregi Nova Gorica. Niti približno ne drži sicer priljubljena krilatica, da jo Ajdovščina prehiteva po levi in desni. Drži pa, da ima ta jasen cilj, ki ga sistematično uresničuje na področju gospodarstva, turizma, obrti in kmetijstva. Prav tu se Nova Gorica, ki se je predolgo naslanjala na monokulturo, ki jo poganja italijanski trg, spotika.
Kakšna naj bo njena prihodnost, se mora odločiti sama. Seveda ne more biti industrijska kot ajdovska, saj je čas velikih kompleksov na Goriškem minil. Ne more biti turistična kot briška ali posoška, turizem je lahko le donosna dopolnilna dejavnost. Vlečni konj ne morejo biti trgovine in storitve. In tudi igralništvo ne. Kaj se zgodi, ko klecne Hit ali zaprejo mejo, je bilo videti ob gospodarski in koronski krizi.
Kaj konkretno bi torej ta opevani preboj lahko bil? Znanje, visoke tehnologije, zeleni razvoj, ki ga s krepkimi milijoni podpira EU? Absolutno. V Novi Gorici niso ne prvi ne zadnji, ki govorijo, da je prihodnost v visokotehnoloških podjetjih z nadpovprečno dodano vrednostjo na visoko izobraženega zaposlenega. In na Goriškem je kar nekaj izjemno uspešnih podjetij, tudi manjših v PTP, ima prodorno univerzo, ki sicer sega še v Ajdovščino in Vipavo. Nastavek torej je. A bistveno težje je ustvariti pogoje za novo “silicijevo dolino” s centrom v Novi Gorici, kot o njih pobožno sanjati. Realnost je, da je bila povprečna neto plača leta 2018 v Sloveniji 1092 evrov, v mestni občini pa štiri evre več. Lani je bilo slovensko povprečje 1318 evrov, v mestni občini pa 1301 evro, 17 evrov manj, torej. Ne gre v pravo smer, razen če je cilj iti nazaj.
Koliko naj stavi na Evropsko prestolnico kulture 2025, ki bo ponudila konkretno porcijo (vrhunske) produkcije, v Novo Gorico in okolico pa pripeljala ogromno obiskovalcev? Po pameti. Kulturna metropola zagotovo ne bo postala. Lahko pa, če je EPK dobro začrtan in precizno izveden, postane ena od pomembnejših odskočnih desk v mozaiku dolgoročnega razvoja, ne le kulture, pač pa infrastrukture, kadrov in delovnih mest, kakovosti širše ponudbe, novih urbanih prostorov, ki jo bodo naredili bistveno bolj privlačno tudi za bivanje in priseljevanje.
Nova Gorica stopica na mestu. Kot je v nogometnem žargonu zapisala novinarska kolegica: borbeno in dokaj učinkovito igra na sredini terena, gola pa ni od nikoder. Očitno je življenje še vedno dovolj lagodno. Preboj, v katerega je treba vložiti znoj in kri, pa ponavadi poganja nuja. Po primere ni treba daleč: Ajdovščina je ob svetovni gospodarski krizi bila povsem na kolenih, danes je ena najprodornejših. Idrija, nekoč davno zaradi rudnika eno od najpomembnejših mest v Evropi, bi bila danes od sveta odrezana in od boga pozabljena grapa, če je ne bi zaton, poleg znanja, trme in delavnosti, prisilil, da nekaj naredi. Nenazadnje je skozi podoben proces že šla tudi Nova Gorica, ko so nekaj let po začetku gradnje iz Beograda sporočili, da zanjo ne bodo več dali niti dinarja in naj se kar sami znajdejo. In so se.
Je torej prihodnost Nove Gorice sivo povprečje? Nikakor, lahko je ravno nasprotno. Drži pa, da se mora resno vzeti v roke. Priložnost je ogromno, znanja tudi, a potrebna bo jasna vizija in zelo trdo delo. Samo tako bo postala vsaj približek tistega, kar so si na začetku zamislili njeni snovalci.