V Posočju od viška boli glava
Ni res, da od viška ne boli glava. To lahko potrdijo v Posočju. Poglejte gnečo na Soči in vam bo jasno. Ali trume festivalskih obiskovalcev na Sotočju. Ali gnečo po cestah. O rešitvah je lepo neskončno dolgo debatirati, a ko se lotijo zadeve reševati, poči.
Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla ... je v pesnitvi Soči zapisal goriški pesnik Simon Gregorčič. No, za potrebe te kolumne seveda prav nesramno pretiravamo, a nalašč, ker je Soča, povezovalni element teritorija, postala vir nesoglasij in razprtij. Namesto da bi v zgornjem Posočju ob začetku plovne sezone v mislih že šteli cekine, se gledajo čez barikade. Da, govorimo o novem odloku o plovbnem režimu na Soči (in Koritnici, če smo natančni), ki so ga potrdili najprej v Kobaridu, nato pa z nižjimi cenami še v Tolminu. Sezona se je 15. marca začela s tremi odloki in tremi cenami, z zmedo glede nakupa dovolilnic in spori, ker bodo precej več stale, z nadzorom redarjev, vikom in krikom uporabnikov in podjetij, ki služijo z organizacijo raftingov, in z vlogo, s katero GIZ ratftarjev kobariški odlok pošilja v ustavno presojo.
Festivalsko Sotočje je zgodba o uspehu, a z enako težavo kot plovba po Soči: tam se križa preveč interesov, ki so se skupaj z navalom v dveh desetletjih stopnjevali do mere, ko je počilo in se je treba odločiti, kako naprej.
Soča je turistični paradni konj. S turizmom je pa križ: če ga je premalo, ni nič, če ga je preveč, je hudič. Posočje je tipičen primer. Turizma, z izjemo smučarije na Kaninu, je bilo svoj čas tam komaj kaj, a je v 20 letih postalo ena vodilnih destinacij. Zeleni turizem, aktivni oddih, adrenalinski športi, pohodništvo, kolesarstvo, Soča, padalstvo ... Ni da ni. Cvenk žvenketa, sobe in kampi nabito polni, poleti je turistov nekajkrat več kot domačinov. In reke, no, Soča? V konicah se po njih dnevno spusti več kot 1000 plovil, v sezoni 200.000 ljudi, v konicah po Soči vozijo eden za drugim, nervoza se krepi.
Da postaja gneča prehuda in bo nekaj treba ukreniti, že leta opozarjajo vsi. In rezultat? Bolj ali manj nič, med neskončnimi debatami tuje firme prihajajo, kasirajo in grejo, v Posočju pa pustijo dva fičnika, domače se nad tem upravičeno pritožujejo, a ne kaže, da bi živele ravno slabo (a v nasprotju s tujci vlagajo v okolje), Soča pa je vse bolj obremenjena. Ker bi najbrž naslednjih deset let brezplodno debatirali, je moral nekdo udariti po mizi. Kobariški župan Marko Matajurc je to prvič naredil leta 2019, ko je predlagal drastično višje cene za dovolilnice. In dregnil v osje gnezdo interesov. Dvignil se je revolt, v Bovcu so udrihali čez nedomišljene ukrepe, ki bodo sesuli domače ponudnike ... Zavoro so potegnili kobariški svetniki, a zdi se, da je bila preslišana poanta: usedimo se in najdimo rešitev, ker kot je zdaj, ni v redu. Skoraj pet let kasneje je Matajurc dregnil znova in tokrat - uspel.
Tako kot ne kupimo vseh argumentov raftarjev, kajakašev, Bovčanov, ki so zaradi klavrne usode Kanina bistveno bolj zaskrbljeni, prav tako ne trdimo, da ima v vsem prav kobariški župan. Morda bi morale biti cene nižje, zadeve drugače organizirane ... Vendar: če odloka ne bo razveljavilo ustavno sodišče, je očitno, da se brez soliranja Kobarida zadeve ne bi premaknile. In po začetnem ogorčenju prihajajo signali, da naj bi se morda vendarle pogovarjali o tem, da bi sedli za isto mizo in skušali najti rešitev, ki bo zadovoljila vse interese, obenem zagotovila bistveno več reda. In bila tako domišljena, da se ne bodo čez nekaj let spet skregali.
Če so raftarji, kajakaši, agencije in ostali ob začetku sezone zbegani, metalci, pankrokerji, ljubitelji avantgardnih glasbeno-umetniških praks, elektronike in ostali vsaj vedo, pri čem so. Tisti festivalski gostje, ki so dolga leta dajali ton dogajanju Tolminu in okolici in so postali ... Ne sicer nezaželeni, a očitno ne ravno gostje, ki bi si jih usmerjevalci turizma srčno želeli.
Festivalsko Sotočje je zgodba o uspehu, a z enako težavo kot Soča: tam se križa preveč interesov, ki so se skupaj z navalom stopnjevali do mere, ko se je treba odločiti, kako naprej. Na občini, kjer je komaj sklepčen občinski svet leta 2022 požegnal projekt, ki bi Sotočje spremenil v “vrhunsko alpsko središče za usposabljanje za športe na prostem”, so trdili, da festivalov ne podijo iz Tolmina, a so jih hkrati na pol kastrirali. Organizatorji so pristali na dodatne omejitve, a jasno je bilo, da se zgodba ne bo končala. In se ni. Sredi marca je občinski svet potrdil krepko podražitev festivalske takse, pravila postavil do leta 2027, po katerem, po besedah župana Alena Červa, “glasbenih festivalov v trenutnem obsegu in konceptu na območju Sotočja ne vidimo več”. Beri: jih ne bo.
Seveda si o usodi Sotočja ne morejo glavne besede vzeti obiskovalci in organizatorji, v iskanju rešitev gre razumeti občino, ki ni pred lahko nalogo. Vso pravico se ima odločiti, da festivalov ne potrebuje več in bo na Sotočju kaj drugega. A dejstvo je, da so ime Tolmina po Evropi ponesli festivali. Vsa čast Javorci, koritom, naravi, dediščini, a bodimo pošteni - festivali so glavna primerjalna prednost pred ostalimi turističnimi kraji, nekaj, kar ima samo Tolmin. Zato morajo res zelo skrbno pretehtati, kaj pravzaprav hočejo po letu 2027. Če se odpovejo festivalom in ne najdejo ekvivalenta, ki bo postal atrakcija in jih razlikoval od ostalih, bodo preživeli, tega se ni bati. Se bodo pa utopili v sivini povprečnega turističnega kraja, kjer se čez dan dogaja, ob desetih pa spat. Takšnih je že pri nas, da o Evropi niti ne govorimo, več kot preveč.