(INTERVJU) Barbara Korun, letošnja avtorica v središču festivala Vilenica: Dobra pesem me prisili, da se v sebi soočim z drugačnim ... Zelo zdravilno!

“Ne, nič več otrok v ta svet. Naj si moški sami rojevajo sinove za umore, hčere, da jih še žive zazidajo v smrt. Ne, nočem več rojevati v tak svet.” Verzi Barbare Korun, ki jih je letošnja vileniška avtorica v fokusu v pesmi iz zbirke Pridem takoj (Veronikina nagrada 2011) položila v usta Evridiki, Kreonovi ženi, so bridke, ostre, aktualne. Vendar je v njeni poeziji tudi veliko miline in svetlosti, s katerima ožari tudi bralce njenih misli, zapisanih v tem nenavadnem pogovoru, ki se je raztegnil skozi skoraj dva tedna dopisovanja in premišljevanja. Drevi bo pesnica ob 20. uri sogovornica Irene Urbič v atriju TV Koper - Capodistria, s čimer se bo tudi na primorskem koncu začel festival Vilenica.

Kaj bi lahko bil cilj takega pogovora, če bi imeli v mislih bralce, ki niso le veliki ljubitelji poezije ali literature nasploh? Že, že, da bo ta najin pomenek objavljen v prilogi ob letošnji Vilenici, ampak še preden sem dobro razmislila, kako začeti, me je začelo žuliti vprašanje bralk in bralcev, kot me v resnici domala nikoli ne. S čim bi jih pritegnili, recimo bralce splošnega tiskanega medija, celo regionalnega, domnevno v izumiranju? Kako poetičen bi smel biti najin naslov, da nas bodo “klikali”?

“Draga Maja, nimam odgovora na vprašanje, kako pritegniti k branju nekoga, ki ni ljubitelj ali ljubiteljica poezije. Kako mlajše pritegniti k branju s papirja, ne le z zaslončkov. Pojma nimam, kako ti ljudje doživljajo poetično, kaj sploh je zanje poezija. Sem vesela, da se mi ni treba ukvarjati s temi vprašanji in si razbijati glave s tem - moja siceršnja izkušnja pa je, da grem za tem, kar zanima mene. Predam se vsebini, snovi, predmetu, svoji lastni radosti, radovednosti in veselju do raziskovanja in doživljanja, do življenja. Do odpiranja vprašanj. In v tem smislu je lahko naslov poetičen, kolikor naju je volja in kolikor imava veselja do tega.”

“Če bi poezijo uvedli v vrtce in šole - vendar absolutno ne za ocene, temveč le za tešenje radovednosti, spodbujanje domišljije, za užitek v rimanju in ritmih, za potrebe avtentičnega izražanja -, sem prepričana, bi bilo nasilja manj, manj nestrpnosti do drugačnih in manj vedenja, ki ga vodijo predsodki.”

Je vprašanje bralk in bralcev sicer za vas relevantno?

“Do neke mere seveda. Vendar samo do neke mere. Že davno tega sem se naučila, da sledim temu, kar me privlači. Drugo se ne obnese, ni pristno, ni avtentično, je poza in zato za vse nezanimivo. Najboljši 'radarji' živosti so otroci: poslušajo in sodelujejo, dokler jim je zanimivo. Tako skušam tudi jaz: ne silim se, če mi ni do tega. Raziskovanje tega, do česar čutim privlačnost, to pa ja, vztrajno in brez oddiha.”

V resnici je bilo prvo vprašanje, ki sem ga hotela poslati, preprosto: “V tišini je vse. / A le v besedi se vse razpre.” S pesmijo Začetek ste sklenili prvenec Ostrina miline. Zdi se mi lep začetek tudi za najino dopisovanje. Pri vsakem ustvarjalcu je vselej zanimivo izvedeti, kako so se pri njem oblikovale prve besede, stavki, misli, ki so se onkraj sveta običajnega sporazumevanja “razpirali” v svet literature. V vašem primeru poezije. Kako se je pri vas zgodil ta premik?

“Pravzaprav ne vem, tega se ne zavedam povsem. Se mi zdi, da sem bila že kot otrok dojemljiva za jezik, najprej za pripovedi, zgodbe, izštevanke in rimanke, potem za vse, kar se je dalo prebrati, najraje pa poljudnoznanstvene knjige in knjige o živalih, teh mi ni bilo nikoli dovolj. Še kot otrok sem sama skladala pesmi, rimanke. Moj oče se je rad šalil in pri kosilu smo večkrat govorili v rimanih dvovrstičnicah, polnih šal in paradoksov, sodelovali pa smo vsi, jaz še posebej zagreto, čeprav še nisem hodila v šolo. Sama sem se, z majhno babičino pomočjo, naučila brati pri štirih in potem so me bili domači primorani trgati od knjig in poditi na dvorišče k igri. Literatura za otroke se mi je kot otroku zdela ponižujoča, da me imajo za bolj neumno, kot sem, se mi je zdelo takrat. Rada sem brala samo pesmi za otroke Nika Grafenauerja, Frana Levstika, Daneta Zajca in uganke Otona Župančiča. Prava 'poklicanost' v literaturo pa se mi je zgodila skozi romane Dostojevskega in Meše Selimovića ter kratke zgodbe Iva Andrića, nekako pri trinajstih. Takrat sem začela pisati prve pesmi, ki so med sošolci in sošolkami moje pet let starejše sestre dobile naklonjene bralce in poslušalce.”

“Svet se temeljito in hitro spreminja. Če se ne bomo spreminjali z njim, bomo poginili ... in morda izginili. Nekega daljnega dne gotovo. Življenje pa bo vendar šlo naprej, čeprav brez nas.”

So bile že takrat pesmi v skladu z mislijo iz vaše Kako napišeš pesmico … “na koncu beline / ti ostanejo / majhne brazgotine”?

“Kot pravi Miriam Drev v svoji zadnji, pravkar z Veronikino nagrado nagrajeni zbirki Zdravljenje prednikov: ob rojstvu 'ne moreš ostati cela' in 'nihče ne ostane cel' (podobno sem pisala tudi sama v svoji drugi zbirki Zapiski iz podmizja - o rezu ob rojstvu). To je verjetno splošno občutje večine ljudi: nek manko, nenazadnje je o tem lepo pisal tudi Platon v svojem Simpoziju. Mislim, da se iz tega manka rojeva ne le poezija, temveč vse tisto, kar imenujemo 'ustvarjalno', pa tudi domišljija, in z njo tesnoba, pa tudi hrepenenje, pa tudi strah, pa tudi zmožnost ljubezni ... Moja prva 'odrasla' pesem je tako govorila o smrti, prvi verzi so šli nekako tako: 'Nekega lepega dne sem umrla. / Umrla sem pač, / kar tako, / nekega lepega dne.' Nič posebnega za najstnico, upam, da se jih še večina po tihem ali naglas ukvarja s tem. Smrtnost, saj to je ja vznemirljivo in razburljivo - in potem ko si starejša in ti je bližja, tudi zaradi smrti bližnjih, tudi boleča in polna preizkušenj in še marsikaj. Vendar se mi za pesem zdi pomembno, da gre tu za izjavo nekoga, ki je že umrl - oglaša se iz sveta onkraj. Mislim, da je to zame zelo pomembno - vsekakor gre za drugo perspektivo, različno od vsakdanje, običajne. Umreš za nekaj in se rodiš za nekaj drugega ... Brazgotina pa je naslednja zelo pomembna stvar, med drugim nastopi tudi v moji pesmi - v monologu Hannah Arendt, tam gre za brazgotino v jeziku, za celečo se rano, brez zavedanja katere ni mogoče 'resnično' govoriti, ne bivati v svetu. Mislim na to, da smo vsi ljudje, in vsa bitja Zemlje smrtna, vendar pa tudi na neki način nesmrtna. In to je imenitno izhodišče za t. i. 'trajnostno naravnanost' naše civilizacije vobče. Konec koncev smo samo majhen člen v dolgi verigi členov ... Mogoče je moja (tudi 'občečloveška'?) 'življenjska naloga' se zavedati te celosti, tega življenjskega toka, ki teče skozi mene/nas in je verjetno res neskončen - seveda na drugačen, 'čez-oseben' način. Poezija nekaj tega omogoča, ne nazadnje so zdaj z nami prisotni glasovi in osebnosti, ki so lahko stari več tisoč let. Tu se zmeraj domislim npr. znamenite egipčanske Pesmi nosačev žita v odlični prepesnitvi Gregorja Strniše, ki je še danes zame zelo aktualna.”

Tudi v vaših odgovorih kakor v pesmih je čutiti tako milino kakor ostrino, moč, vero. Zdi se skoraj absurdno, da živimo v časih, ko imamo na eni strani domala sovražnike vsega, kar diši po kulturi - teh sploh ni veliko, več je gotovo prestrašenih, nevednih, a so glasni -, na drugi pa resnično veliko ustvarjalcev in nekakšnih vernikov, ki so ali pač smo močno prepričani, da nas le kultura, pravzaprav prava umetnost, rešuje pred dokončnim zatonom. Vem, da verjamete v moč poezije. O tem ni dvoma. V vaših pesmih so tudi begunci, so ljudje z roba, ki ne sodijo v preproste predale, je istospolna ljubezen, je feminizem, je stiska pisanja pesmi, je pomen jezika … Lahko pesem res kaj spremeni?

“Seveda, brez dvoma, to lahko zatrdim iz lastne izkušnje. Dobra pesem, ki podre moje t.i. 'obzorje pričakovanja', podre moje privajeno doživljanje in odzivanje, ki me presune, spremeni svet, ker je spremenila mene - jaz pa sem del sveta. Te spremembe so majhne, a zato nič manj dragocene - zame prav gotovo ključne. Ker berem poezijo, ampak res pozorno, temeljito in predano, sem boljši človek, ker pridobivam širino, živim več življenj. Taka je moja izkušnja. Vendar tako branje ni lahka stvar - težko je in treba se je potruditi, se učiti, si prizadevati, da se ti (nekatere zahtevnejše) pesmi odprejo ... Nič ni pridobljeno kar tako. Večina verjetno ne zmore tega napora, ali pa ne vidijo smisla v tem. Jaz sem pa potopljena v te pesniške pokrajine. Če bi poezijo uvedli v vrtce in šole - vendar absolutno ne za ocene, temveč le za tešenje radovednosti, spodbujanje domišljije, za užitek v rimanju in ritmih, za potrebe avtentičnega izražanja -, sem prepričana, bi bilo nasilja manj, manj nestrpnosti do drugačnih in manj vedenja, ki ga vodijo predsodki. Eden najpomembnejših učinkov dobre pesmi name je, da me prisili v soočenje z drugačnim, tujim ... in to v sebi. Zelo zdravilno!”

Učim se življenje

ljubiti tako

da se mu prepustim

ko mi jemlje dih

čeprav vem

da mi ga enkrat

ne bo vrnilo

(Barbara Korun, neobjavljena)

Mar ni zanimivo, kako je otrokom poezija s svojim ritmom, rimami, nenazadnje obvladljivo dolžino in pogosto igrivostjo ena najljubših literarnih zvrsti. Skoraj vsako pesnico ali pesnika to vprašam: kje se potem v življenju zalomi? Kdaj postane poezija v očeh odraslega nekaj težkega, nedostopnega? Se zgodi zaradi napora, ki ste ga omenili, ki ga terja, da bi se poglobili?

“Odgovor je, tako vsaj mislim, enostaven - ker ne spoštujemo otrok, jih imamo za 'nedorasle' in 'neumne' in '"popravljamo' njihovo razumevanje in doživljanje ... Nekaj pa je tudi odraščanje samo - sinapse se ne tvorijo tako pogosto in zlahka, več pozabljamo, bolj se je treba potruditi in kar naprej truditi - tega pa nismo navajeni, ustvarjalno razmišljanje je v šolah kaznovano ... Tretjič, zdi se, da je poezija nekoristna (in hvalabogu tudi je), ne moremo je uporabiti za neki cilj, za uspeh ... Vendar je treba spomniti, da smo narod pesnic in pesnikov, veliko ljudi piše in si želi izdati pesniško knjigo - in jo v samozaložbi tudi izdajo. Sama to laično ustvarjanje jemljem s spoštovanjem, kadar piše kdor koli že iz svojega jedra, iz duše, kot bi lahko to poimenovala. Niso odnehali, niso si pustili dopovedati, da je pesem ničeva ... čeprav pa s(m)o mnogi podlegli predsodkom, kaj pesem je in kaj ne. Tu imam v mislih razširjeno prepričanje, da pesem mora imeti rime, da mora govoriti v lepih besedah in o le lepih rečeh ipd. Kadar se udeleženke in udeleženci tečaja ustvarjalnega pisanja sprostijo in postanejo v pisanju bolj avtentični in svobodni - in nepopolni, brez predsodkov, je rezultat takoj boljši, taka pesem ima srž, gre za izpoved osebne resnice, in laže pusti k sebi, je takoj bolj zanimiva, privlačna, čeprav morda tudi 'čudna' in 'nespodobna'.”

Omenjate stereotipno predstavo o poeziji. In svoje spoštovanje laičnega ustvarjanja, kar ni samoumevno … Kako ste pa doživeli izjavo Dušana Merca, predsednika Društva slovenskih pisateljev, ob svetovnem dnevu poezije, v kateri se med drugim sprašuje, če “današnja poezija, kljub ogromni produkciji, izraža trenutno bistvo sveta”? In še: “To, da se pesniki javno zavzemajo za nekaj, češ da pesnijo v imenu svojih prepričanj in vrednot, da si takoj, ko je le mogoče, nadenejo pravičniško masko obsodb nasilja in razglašajo svoja politična prepričanja, deluje kot navaden modni dodatek, kokarda ali fazanovo pero na zasanjani podobi, kar je vidno kot nekaj lepega.” Zdi se mu, da so veliki pesniki pozabljeni, da je naša demokracija poza, poezija pa “v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja. V tem je njena iskrenost, ki je ne želimo ne videti ne priznati.” Kaj je hotel povedati?

“Ne vem, o tem bi morali povprašati Dušana Merca samega. Kar pa zaznam iz odgovora na vprašanje, ki si ga je sam postavil, namreč da si pesniki 'takoj ko je mogoče, nadenejo pravičniško masko obsodb itd.', je zmerjanje, zavito v nekakšno kvazi razmišljanje, tudi odlika 'iskrenosti', ki jo pesnikom pripiše na koncu, je ironična. Njegova poslanica za svetovni dan poezije je žalostna polomija, sramota tako zanj osebno kot za DSP in bi se zanjo moral javno opravičiti, če ne že odstopiti. K sreči sta bila v Delu na to temo objavljena dva članka, odziva mlade novinarke in književnice Pie Prezelj, ki je to izjavo postavila na pravo mesto: sramota zanj in za nas, nestrpnost ali celo sovraštvo do pesnikov in popolno nepoznavanje tega, kar se v sodobni poeziji dogaja, ter zloraba javnega statusa (kot predsednik bi tako plehko osebno mnenje moral zadržati zase). Predsednik društva naj bi zastopal interese članov tega društva, torej tudi pesnikov in pesnic, ... ne pa jih podcenjeval in zaničeval.”

Ženska brez imena, Noetova žena po vesoljnem potopu

Že mesece, že leta ždim tu, v podpalubju.

Iz sočutja sem se spustila dol, k stokajočim

živalim. Temno je, vlažno in zatohlo. Neznosen

smrad. Krokodili odpirajo svoja zobata žrela,

kače sikajo, levi lačno rjovejo,

nad vsem nemirni topot slonove moči.

V začetku sem se bala teme in zvokov,

nedoumljivega mrgolenja bitij, ki jih ne vidim,

komaj slutim – pajkov, miši, stonog, škorpijonov.

Veliko in malo, vse se premika v pošastno

skladnem gibanju, kot v nevidni vodi, temni

in nerazumni. Postala sem eno z njimi, začutila

naše skupno bitje, toplo, vlažno in zatohlo.

40 dni, 40 let. Postarali smo se, se umirili

v svoji žalosti, v svoji lakoti. Tu spodaj ni boga.

Iz varne sparine čakamo na bradati obraz

nekoga, ki izpolnjuje božje ukaze.

Zaslišim hrup: Noe spušča živali na kopno.

Prislonim obraz k razpoki med vrati

in oblije me svetloba, ki sem jo že pozabila.

Ko bo moj mož, ki je pozabil name, odprl vrata,

mu bo v prsi, polne vetra in sonca,

planila čreda živali –

mnogorepato telo s tisoči bleščečih oči,

ki se zgane ob vsaki slutnji. Prva – jaz.

(Barbara Korun, iz zbirke Pridem takoj, 2011)

Ko pišem naslednje vprašanje, se je tudi nad Istro zgrnil konec sveta. Nevihte, poplavljanje, močan veter je pred nekaj urami s čudovite pinije pred našim sedežem odtrgal zajetno vejo … Se samo zdi, ali se človeštvo ni še nikoli toliko spraševalo, kaj vse nam narava sporoča? Kje vse smo pri nedavnih poplavah zamočili? Potrošništvo non plus ultra? “V izpraznjenih mestih mešetarji ponujajo ničvredno blago in ljudje v ekstazi kupujejo kupujejo kupujejo/sami ne vejo več kaj in zakaj/ več ko kupijo bolj se praznijo/ in praznina zahteva več in več” … Pohlep? Kje se je zalomilo?

“Marsikje in že davno. Potrebujemo drugačno paradigmo civilizacije, pravzaprav jo že poznamo in nekateri jo živijo, samo ni prevladujoča (trajnostno gospodarjenje, skrb za vse bivajoče, sobivanje z drugimi, tudi ne-človeškimi bitji in oblikami) - in jo bomo, če bomo preživeli, tudi doživeli in živeli naprej; tako po starem ne bo šlo več naprej: ogromno ljudi bo ne le oškodovanih, temveč tudi poškodovanih, morda ubitih v ujmah, požarih, poplavah, vojnah - ali pa utopljenih v morju in ubitih na begu pred lakoto, vojno, revščino ... To se že dogaja, to je naša resničnost. Konec je potrošništva, neskončna rast ni mogoča (je kot rak, ubije gostitelja), denar ne bo več sveta vladar. Če bi ukinili vse meje in ves denar ... kaj bi ostalo? Prav zanimivo se je spraševati o tem ... Čeprav bi bilo mogoče stvari nekoliko uravnotežiti tudi že samo s krepko obdavčitvijo bogatih: razlika v 'imetju' ali 'posedovanju dobrin' (en odstotek bogatih zemljanov nasproti 99 revnih) je vsak dan večja in ves čas nedopustno velika ... Poezija s svojim humanističnim jedrom nenehno opozarja na to: ne nazadnje že slovenske ljudske pesmi, pa vzemiva znano Lipa zelenela je, jasno izražajo občudovanje in sočutje do te lipe – in zavedanje: če pade lipa ali pred kratkim na primer kostanj pred Dramo v Ljubljani, pademo tudi ljudje. Tega so se jasno zavedali ljudje že v preteklosti - in marsikdo se zaveda tudi danes, vendar ti glasovi še ne pridejo do moči. Ne glede na to, dobro se je tega zavedati in predlagati in sprejeti zakone, ki ohranjajo in privilegirajo npr. stara drevesa v mestu. Zanimivo se mi zdi, ker slišim, da se navadni ljudje zavedajo vpliva drugih bitij na lastno življenje, ko pa stopijo v politiko, ta občutek nekako stopi v ozadje, v ospredje pa dobiček in sla po moči (niso pa vsi isti, kot je v svoji pesmi zapisal Andrej Rozman Roza). V tem kontekstu sem zelo vesela novih gibanj, kakršno je na primer 8. marec, pa tudi drugih, recimo stranke Vesna. Potrebujemo nov način odločanja o skupnem. Znanja je veliko, vprašanje je le - je dovolj zavedanja, je dovolj volje, ja, politične volje vsakega od nas ... Navsezadnje pa tudi to ni tako pomembno: svet se temeljito in hitro spreminja. Če se ne bomo spreminjali z njim, bomo poginili ... in morda izginili. Nekega daljnega dne gotovo. Življenje pa bo vendar šlo naprej, čeprav brez nas.”

Dobili ste pomembne domače in tuje nagrade, zdaj ste vileniška pesnica v središču, v fokusu … A med njimi se zdi posebej pomenljiva nagrada mira. Podeljuje jo ženski odbor Slovenskega centra PEN slovenskim ustvarjalkam za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja in premišljevanja o literaturi in kulturi ter za celostno osebnostno držo. Zakaj je bilo pomembno ustanoviti pobudo Pesnice za pesnice? Beseda feminizem je v zadnjih nekaj letih postala pri nas in po svetu znova aktualna, a ob njej se lomijo kopja celo med ženskami. Zakaj?

“Nagrade mira sem bila zelo vesela, ker je nagradila prav to, kar bi rada izpostavila tudi v vileniškem fokusu in čemur sem posvetila svoje delo in delovanje: poeziji in ustvarjalnosti žensk. O prvi temi sva že nekaj povedali, o drugi pa lahko rečem, da je prišla naravno in spontano ob težavah, ki jih je pesnica in lezbična aktivistka Nataša Velikonja takrat imela ob podaljševanju statusa samozaposlene v kulturi: premalo se je pisalo o ustvarjalkah, njihovo delo je padlo v javno 'gluho lozo' - v primerjavi z ustvarjalci. To se je zdaj nekoliko spremenilo, vendar se je v 'podtalju', v našem kolektivnem nezavednem, če uporabim jungovski termin, predsodek do ženstva ohranil ... kar se lepo kaže ob zadregi s feminizmom (oziroma feminizmi, kot bi bilo bolj natančno govoriti, enega samega feminizma namreč ni) oziroma z izjavo 'sem feministka, feminist' naših javnih (tudi političnih) oseb: redkokatera, redkokdo se želi tako označiti. Ob tem pa se nekatere lahko tako označimo, označijo, pa naše, njihovo delo in vedenje tega ne kaže ... Zame je vse feministično sodobno, sovraštvo ali težave s feminizmi pa anahronizem. Saj je jasno, kaj spada k takemu vedenju: spoštovanje drugega, nenasilje, skrb za druge, posebej 'ranljive' skupine (pa imam s tem poimenovanjem velike težave, treba bi bilo iznajti drugo, vsi smo ranljivi), enakopravnost in enakovrednost, in še več: dragocenost obstoja, zaželenost prisotnosti vsakega ne glede na spol, raso, premoženje, (ne)versko pripadnost in politično prepričanje. Paziti, da 'močnejši' ne pohodi, spregleda, izniči 'šibkejšega' - kar se danes seveda kar naprej dogaja v družbi, ne pa v poeziji. Seveda to ne velja za vse, kar nosi ime poezija.”

Draga Barbara, neverjetno, sva na koncu! Po enajstih dnevih dopisovanja morava končati, da ostane kaj prostora za pesem ali dve, fotografijo. A sedaj ugotavljam, da vas nisem vprašala ničesar o vplivu staršev, radijske režiserke Rosande Sajko, ki je žal lani preminula, in legendarnega režiserja Mileta Koruna! Ničesar o prevajanju! O predajanju poezije občinstvu v živo (fotografije, ki jih bomo objavili, so nastale med vašim interpretiranjem pesmi ne letošnjem Forumu Tomizza v Kopru, med najinim dopisovanjem pa ste bili tudi na Festivalu poezije in vina na Ptuju)! Ničesar nisva rekli o raznolikosti vaših pesniških oblik! Pa o založbah, saj je domala vsaka vaša pesniška zbirka izšla pri drugi! Pa o izkušnji z begunci, preziranjem meja, o Kosovelu ... Kaj vas vznemirja danes? A lahko sami poveste, kaj je treba še poudariti? Kako zaključiti, da bralcem - ha, spet sem pri njih - vzameva dih? Ali pa jim ponudiva še nekaj gradiva za razmislek ...

“Ja, morda tole, tole je res trda kost: vi vsi, vsak, ki je rojen, ima pravico do srečnega, polnega življenja. Pomembno je zasledovati svojo srečo, skrbeti zanjo, iskati in delati to, kar nas osrečuje, in pri tem ne popuščati. Seveda tu ne mislim na omamljanje in instant zadovoljstva, ki jih prinaša denar, imetje ali uspeh. Mislim na občutje sreče, stanje, ki je skoraj neodvisno od zunanjih stvari, ki pride, ko sem v ravnovesju. V času preizkušnje je še posebej pomembno ohranjati harmonijo. S poezijo gre to lažje.”

---