Ich stelle mir vor ... Zamišljam, predstavljam si
Ich stelle mir vor ... predstavljam oziroma zamišljam si ... je znameniti, ponavljajoči se stavek iz romana Maxa Frischa z naslovom Naj mi bo ime Gantenbein (1964, prevedel Vital Klabus). Tako preprosta izjava, ki na nevsiljiv način razkriva narativni postopek, možnost, da bi se fiktivna zgodba odvijala tudi povsem
drugače, in pa temeljno človeško lastnost – domišljijo.
Naslovnico Antologije avstrijske in nemške književnosti krasi delo,
ki ga podpisuje Christian Thanhäuser.
Med avtoricami in avtorji, ki pišejo v nemščini in jih bomo predstavili na letošnjem Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica, kar trije v svoja besedila dobesedno vključujejo ta stavek kot refren, ki po vseh teh letih še vedno ne deluje obrabljeno. Predstavna zmožnost ali domišljija naj bi nas po mnenju nekaterih ločevala od živali, ki pa so v imaginarnih svetovih tukaj zbranih avtoric in avtorjev še kako prisotne - od ribic, mačk, psov, ptic pa vse do jelena, ki je nekakšen simbol alpskega prostora (seveda Nemčija sega mnogo dlje na sever, a lahko mimogrede omenimo, da je Elfriede Jelinek nekoč, verjetno v šali, dejala, da najboljša literatura nastaja na območju alpskih vodotokov s posebno kakovostno, z apnencem nasičeno pitno vodo). Jelen kot simbol je na meji klišeja, velikokrat tudi kritično tematiziran, kot na primer v delih umetniške skupina Irwin. Slovenska poezija je polna jelenov, od Jureta Detele prek Toneta Škrjanca do Barbare Korun. Tako kot jeleni prečkajo državne meje, tako se v podobi jelena na naslovnici stikata poeziji v slovenskem in nemškem jeziku. Grafiko je ustvaril umetnik in založnik Christian Thanhäuser za pesniško zbirko Petra Semoliča in nam prijazno dovolil objavo tudi na naslovnici te antologije, ki smo jo zasnovali Andreas Unterweger, Ludwig Hartinger in Amalija Maček. Kot vsaka antologija tudi ta temelji na osebnih afinitetah s precej očitno naklonjenostjo poeziji, v našem primeru pa tudi na dostopnosti avtorskih pravic in odzivnosti založb. Vsem založbam, ki so sodelovale pri nastanku, se lepo zahvaljujemo za prijaznost in profesionalnost. Prav tako avtoricam in avtorjem, ki so privolili v objavo pesmi ali proznih odlomkov iz njihovih še neobjavljenih del.
Antologija ni zasnovana tako, da bi vključevala le najbolj uveljavljene sodobne avtorice in avtorje iz Avstrije in Nemčije (čeprav je tudi takih precej), temveč je bil eden glavnih kriterijev tudi izbira tistih avtoric in avtorjev, ki še nimajo lastne knjižne publikacije v slovenskem jeziku, pa bi si jo nedvomno zaslužili. Pri nekaterih je skoraj nedoumljivo, da prevodov še nimajo. Izbor je seveda namenjen širšemu bralstvu, hkrati pa tudi prijazno povabilo slovenskim založbam, da morda v svoj prevodni program uvrstijo katero od izbranih besedil.
“Jelen kot simbol je na meji klišeja, velikokrat tudi kritično tematiziran, kot na primer v delih umetniške skupina Irwin. Slovenska poezija je polna jelenov, od Jureta Detele prek Toneta Škrjanca do Barbare Korun. Tako kot jeleni prečkajo državne meje, tako se v podobi jelena na naslovnici antologije stikata poeziji v slovenskem in nemškem jeziku.”
Pri posredovanju književnosti iz nemškega govornega prostora v slovenskega imajo ključno vlogo prevajalci. S to antologijo, ki vsebuje prevode številnih prevajalk in prevajalcev iz nemškega v slovenski jezik (še zdaleč pa to niso vsi, saj imamo na področju prevajanja iz nemščine zares velik nabor kakovostnih prevajalcev), smo želeli izpostaviti široko paleto prevodnih strategij. Vsem sodelujočim se uredniki zahvaljujemo za skrbne prevode in prijazno sodelovanje.
Predvsem pa se zahvaljujemo lektorici Kristini Sluga ter vodji festivala Vilenica Nani Vogrin, ki je skupaj s sodelavko Mateno Bassin skrbno bdela nad nastajanjem antologije in ves čas prijazno pomagala.
Izid antologije so prijazno podprli Javna agencija za knjigo RS, Goethe-Institut Ljubljana, Veleposlaništvo Republike Avstrije in Veleposlaništvo Zvezne republike Nemčije v Ljubljani.