Najbolj natančna in zelo stilizirana predelava

Psihološki triler Patricie Highsmith Nadarjeni gospod Ripley je dočakal že tretjo filmsko različico. Tokrat je zaživel kot osemdelna nadaljevanka, ki je prejšnji teden startala na Netflixu. Pod režijo se podpisuje Steven Zaillian (prejemnik oskarja za scenarij za Schindlerjev seznam), ki je ustvaril zelo stilizirano in najbolj natančno predelavo doslej.

Roman iz leta 1955 je že leta 1960 v film prenesel francoski režiser René Clément (Plein Soleil), ki je Toma Ripleyja (Alain Delon) prikazal bolj kot sadističnega morilca in pri tem ni podčrtal bistvenega dela njegovega lika, in sicer da gre pri njem bolj kot za krvnika za zelo ambicioznega družbenega povzpetnika. Ta vidik je precej bolj upošteval Anthony Minghella, ki je leta 1999 z Mattom Damonom ter Judom Lawom v glavnih vlogah ustvaril veliko bolj popularno filmsko različico in kjer je v ospredju fascinacija nad neobremenjenim življenjem na veliki nogi, trupla so (nezaželena) postranska škoda. Oba, tako Clément kot Minghella, pa sta si ogrodje zgodbe precej svobodno prilagodila.

Steven Zaillian, ki se podpisuje tudi pod scenarij, je z daljšim formatom osemdelne televizijske nadaljevanke lahko vanjo vključil vse elemente romana. V tem pogledu je imel, seveda, tudi veliko več časa na voljo, da je bolje pojasnil tudi ozadje Toma Ripleyja in polagoma razkrival njegovo “metodo dela”. V čevlje Toma Ripleyja je postavil karizmatičnega irskega igralca Andrewa Scotta, ki je doslej najbolj navduševal kot antagonist Sherlocka Holmesa z Benedictom Cumberbatchem in kot zaljubljeni duhovnik v TV nadaljevanki Fleabag s Phoebe Waller-Bridge. V vlogi Dickieja, sina bogatega ameriškega ladjarja, ki se ni hotel vrniti domov in po katerega oče na jug Italije pošlje “zasebnega detektiva” Toma Ripleyja, spremljamo dokaj neznanega igralca Johnnyja Flynna (Lovesick). V vlogi Dickiejevega dekleta Marge, ki je bila do Ripleyja sumničava že od samega začetka, pa srečamo Dakoto Fanning.

Presenetljivo, glede na to, da se osrednje dogajanje odvija v s soncem obsijanem in slikovitem kraju Atrani na amalfijski obali, je celotna serija posneta v črno-beli tehniki. A kot je večkrat pojasnil Zaillian, je bila odločitev o tem sprejeta že na začetku projekta, ker tako po njegovem mnenju najbolje zaobjame temačnost lika Toma Ripleyja in mrakoben razvoj dogodkov. Ripley, kot vemo, že po prvih nekaj srečanjih z brezskrbnim, netalentiranim slikarjem Dickiejem zasluti povsem drugi “poslovni potencial” pri njem, kot zgolj to, da sina bogatega ladjarja prepriča, da se vrne domov. Scott je sicer v vlogi Ripleyja istočasno tako neroden kot demoničen, vseskozi pa vzbuja to dvojnost in nelagodje, kar je pravzaprav prepoznavni znak Toma Ripleyja in ga je Scott precej dobro ujel.

Pika na i je izjemna fotografija, pod katero se podpisuje Robert Elswit, dolgoletni sodelavec ameriškega režiserja Paula Thomasa Andersona, ki je za njegov film Tekla bo kri osvojil tudi oskarja za fotografijo. Manko barv v Ripleyju je Elswit nadoknadil z vrhunskim kadriranjem in pretanjenim občutkom za detajle.

---