Mesija, ki to noče biti
Denis Villeneuve je v nadaljevanju Peščenega planeta ponovno ustvaril vizualno zelo razkošno filmsko adaptacijo enega od temeljnih del znanstvene fantastike Franka Herberta. Namesto ekologije, ki je ena od ključnih podstati romana, pa je v ospredje dal psihološki okvir razvoja kulta mesije.
V drugem delu Peščenega planeta se Paul Atreides (Timothée
Chalamet) usodno poveže s svojo srčno izbranko Chuni (Zendaya).
Smo globoko v puščavi planeta Arrakis, bogatem nahajališču začimbe melanže, ki širi zavest, predvsem pa navigatorjem omogoča varno načrtovanje “plovbe” čezvesoljskih trgovskih ladij in tako v knjigi kot v filmu služi kot alegorija na nafto ter je ključno gonilo vseh geopolitičnih pretresov, ki sledijo. To neizprosno pokrajino, kjer je vsaka kapljica vode pomembna, obvladujejo Fremeni, ki so se izurili za bivanje v izjemno težkih življenjskih pogojih in ki jim poleg požrešnih Harkonnenov za nameček pod nogami neprestano grozijo še orjaški črvi, šaj huludi.
Najprej tujec, nato izbranec
Po padcu rodbine Atreides sta se izgnanca, prestolonaslednik Paul (Timothée Chalamet) in njegova noseča mama Jessica (Rebecca Ferguson), pridružila Fremenom in njihovemu glavnemu bojevniku Stilgarju (Javier Bardem), pri katerih sta kot tujca na začetku uživala precejšnje nezaupanje. Paul počasi pridobi njihovo zaupanje, sprva kot pogumni in požrtvovalni bojevnik, kasneje pa kot težko pričakovani mesija, ki to noče biti, a ga je izmučeno ljudstvo naravnost lačno. To avro okoli njega je začel najprej razpihovati Stilgar, ki ga je oklical za Lisan Al Gaiba, izbranca, ki bo njegovo nomadsko ljudstvo popeljal v zelena nebesa. Vse skupaj pa je začinila še Jessica kot benegesseritinja znotraj svojega posvečenega reda žensk, ki ima skrito agendo - s križanjem krvnih linij ustvariti “nadčloveka”.
Denis Villeneuve v nadaljevanju Peščenega planeta ponudi “celostni paket” izjemne fotografije (pogledov na sipine ni nikoli dovolj), vizualnih efektov in napete režije (ježa črvov!), izbrane scenografije in poudarka na zvoku ter dramatični glasbeni podlagi velikega Hansa Zimmerja.
Če je prvi del sage Denisa Villeneuva služil bolj kot nekakšna uvertura v osrednji zaplet romana, kjer so se na prizorišču razpostavile osrednje figure, v drugem delu ta ponudi veliko bolj dodelan psihološki uvid v dogajanje in številne dileme, s katerimi se sooča glavni junak Paul Atreides. V tem delu se Paul usodno zaljubi v Fremenko Chuni (Zendaya), ki pa želi, da njen izbranec ostane trdno na tleh, da je to, kar je, samo Paul Atreides, ne pa Lisan Al Gaib. A usoda, prerokba, ali kakorkoli to poimenujemo, je za Paula predvidela povsem drugačno življenjsko pot, ki terja veliko žrtvovanja in nevščečnih (za usodo vesolja nevarnih) odločitev.
Villeneuve si je vzel nekaj svobode
Če se je David Lynch, ki je prvi in zelo “pravoverno” prenesel kompleksen in zajeten roman v film (po spodletelem, a zelo obetajočem poskusu Alejandra Jodorowskega), si je Villeneuve privoščil nekaj svobode in nekatere dele (še posebej konec in dogajanje okoli (ne)rojene sestre) prikrojil po svoje. S svojim koncem je napovedal še najmanj eno nadaljevanje, očitno pa ima še kakšne bolj “divje” namene z Anyo Taylor Joy kot Paulovo sestro, bi lahko sklepali.
Peščeni planet Denisa Villeneuva sicer nudi obilo užitkov tudi, če gledalec ne pozna vsebine romana. Kanadski režiser, ki ima za seboj že vrsto vizualnih spektaklov (predvsem Iztrebljevalec 2049), tudi v nadaljevanju Peščenega planeta ponudi “celostni paket” izjemne fotografije (pogledov na sipine ni nikoli dovolj), vizualnih efektov in napete režije (ježa črvov!), izbrane scenografije in poudarka na zvoku ter dramatični glasbeni podlagi velikega Hansa Zimmerja. Ljubitelji arhitekture Carla Scarpe pa bodo trznili že v uvodnih kadrih, saj je Imperatorjeva palača nič manj kot grobnica znane družine italijanskih industrialcev Brion v ne tako oddaljenem kraju Altivole v okolici Trevisa. Veličastno!