V Sloveniji gremo, da ne pridemo nikamor
mobílnost -i (ž)
knjiž. gibljivost, premičnost: dejstvo, da se kaj da premakniti, premikati
Problem ni v tem, da se Slovencem ne bi dalo premikati, nasprotno, ves čas smo nekam namenjeni. Osnovni problem je, da nimamo pojma, kam. Dejstvo je, da pri nas res dosledno izvajamo trajnostno mobilnost. Le da smo jo popolnoma napačno razumeli: pri nas traja in traja, preden kam pridemo.
V Sloveniji imamo očitno težave z mobilnostjo. Saj vemo, mobilnost, gibljivost, premičnost, sposobnost, da se kaj da premakniti. No, problem ni v tem, da se Slovencem ne bi dalo premikati, nasprotno, ves čas smo nekam namenjeni. Problem je, da nimamo pojma, kam. Pri nas očitno dosledno izvajamo trajnostno mobilnost. Le da smo jo napačno razumeli: pri nas traja in traja, preden se kaj premakne.
Recimo po zraku. Se še spomnite? Nekoč smo imeli nacionalnega letalskega prevoznika. Adrio Airways. In brniško letališče. No, tega še imamo, le da je že skoraj deset let v tujih rokah. Kamor je, za drobiž, leta 2016 šla tudi ljuba Adria, saj veste, tista, ki jo je država leta 2013 dala med naložbe za prodajo, in tista, ki je pred nekaj leti storila bridki konec. In kje smo zdaj? Slovenija izgublja v primerjavi s sosedi, število linij in potnikov pada. In vznikajo ideje, da bi država (z zasebnikom) ustanovila - novo Adrio. Princip je torej: najprej se podjetja znebimo, da bi ga spet ustanovili. Razumi, če moreš. No, vsaj ne moremo reči, da se ne premika. Le da ni jasno, kam. Kot bi rekel Lenny Kravitz: “I want to fly away!” Lahko, ampak ne z Adrio …
Po zraku nam torej ne gre najbolje. Morda gre bolje po cesti? Niti ne. Kaotičen dan na avtocestah … Neznosne gneče … Spet prometni infarkt … In ikonična z Vala 202: “Previdno in strpno, kjerkoli že stojite v zastojih.” Prometne informacije in naslovi v medijih sporočajo bolj ali manj eno: na slovenskih avtocestah se stoji. Posebno od začetka junija do konca poletja so med glavnimi vestmi dneva gneča in zastoji zaradi jutranjih in popoldanskih konic, pa nesreč, del na cesti, vikendov, ko se ljudstvo iz notranjosti seli proti Primorski in ko poleg domorodcev tranzitni slovenski avtocestni križ preplavijo še horde dopustnikov s severa na poti proti obljubljenemu raju - Hrvaški. Pozivi, da je treba ukrepati, so vse glasnejši. O tem se vsi strinjamo. Ob vprašanju, kakšne naj bodo rešitve, pa se že zaplete. Če vprašate povprečnega uporabnika, bi morala država že zdavnaj zgraditi tretji pas. Alternative ni, kaj država še čaka? Saj je logično, a ne? Več kot je avtov, več potrebujemo cest, sicer se bomo vsi zadušili v zastojih. No, ne nujno. Če vprašate strokovno javnost, je ravno to pot v pogubo: več cest generira več prometa. Recimo, da država zgradi tretji pas in bo čez deset let zabasan. Ljudje bodo seveda zahtevali četrtega in spirala bo šla navzdol. Ali pa se bodo potovalne navade spremenile, da bodo ceste pol prazne, ostalo bo drago vzdrževanje. Kakšne so torej alternative? Da bi omejili promet kamionov čez Slovenijo, je bogokletno pomisliti, preveč je cekinov v igri. Da bi ga spravili na vlake? Že bolje. Bi veljalo šteti potnike v avtomobilih in tiste, ki se vozijo sami, finančno obremeniti? Morda, čeprav težko izvedljivo. Je bogokletno pomisliti, kakšen bi bil učinek ukinitve plačila prevoza na delo? Bi lahko promet zmanjšali s spodbujanjem dela od doma? Pomagalo bi, čeprav ne bi v celoti rešilo problema. Po eksperimentu v Bostonu, kjer so eno od obremenjenih vpadnic ukinili in spremenili v bulevar za pešce, kolesarje in avtobuse in so se zastoji zmanjšali za 60 odstotkov, v ZDA razmišljajo, da bi odstranili še nekaj avtocest ali vpadnic v velemesta. Za Slovenijo seveda ne pride v poštev, da bi avtocesta postala enopasovnica. A zgoraj opisani primeri kažejo, da obstaja tudi kakšna drugačna možnost, kot je gradnja dodatnih pasov in cest.
Ena od najbolj logičnih alternativ je železnica. A kakšna je realnost? Iz Kopra pride vlak v Ljubljano petkrat na dan, najhitreje v dveh urah in 26 minutah. Kaj pa iz Nove Gorice? Vozi 14-krat dnevno, a porabi slabe tri ure, če je hiter, sicer pa celo do štiri ure in 13 minut. Človek bi se najraje zjokal. Izboljšanje je nujno, da bi bil vlak vsaj približno konkurenca avtomobilu. No, saj Slovenske železnice kupujejo kompozicije, ki vozijo 140 kilometrov na uro. Super, ampak - po teh progah? Kot bi vozil ferrarija po makadamu … Posodobitev prog je nujna, khm, izziv, kot radi rečejo politiki, sam premier se strinja, da je treba na vlake spraviti tudi tovornjake. A glede na to, kako se pri nas premikajo tovrstni infrastrukturni projekti, se zdi, da se bodo ljudje, tudi tisti, ki bi presedlali na vlak, še krepko načakali v kolonah, preden bo železniški ferrari res drvel proti cilju. V službo ali pa na morje.
Zdi se, da se pri nas še najbolj premika pri - mirujočem prometu. V marsikaterem mestu, tudi v Novi Gorici in Kopru, so spoznali, da problema ne bodo rešila dodatna brezplačna parkirišča, kjer je princip enak kot pri cestah: več jih je, bolj so zabasana. V Kopru so se parkirne politike že lotili in jo z abonmaji v soseskah in z javnim potniškim prometom posodabljajo, v Novi Gorici se bodo bolj korenitih ukrepov lotili jeseni. Tudi s parkirninami. Seveda bodo ljudje sprva jezni. A če bodo ukrepi smiselno zastavljeni, bodo dobrobiti presegle tistih nekaj fičnikov. Jeza se bo razkadila, dobrobiti ostale. Tako preprosto je to.