Bogato plačuje z gotovino besed

“Pesnik noče postati cesta, Prešernova cesta, rad bi bil trg, rad bi še in še med ljudmi. Pesniku je zoprno biti brigada, proslava, rad bi ostal ščebetavec in bil uslišani klic. Pesniku nič ne pomeni neiztrohnelo srce. Živ bi se pesmi zagodzil v mednožje in med oči.” Tako je Tržačan Marko Kravos ubesedil svoje pesniško jedro, ki ga je v italijanski prevod Cera matria izvrstno prepesnila Patrizia Raveggi.

Izvrstna prevajalka, ki je doslej prevedla že nekaj temeljnih del kanoniziranih in sodobnih ustvarjalcev - od Cirila Kosmača do Dušana Šarotarja, Katje Perat, zagonetnih Čefurjev rausGorana Vojnovića -, prav danes pa v Trstu predstavljajo njen prevod kriminalnega romana Tadeja GolobaJezero, ki v italijanščini nosi naslov Dove nuotano i pesci gatto (Kjer plavajo somi) - se je prvič lotila slovenske poezije, in to take, kot pravi Patrizia Raveggi, ki v sebi nosi “jedrnatost, zgoščenost, na drugi strani pa svobodo in odprtost”.

Kot je dejala na nedavni predstavitvi na koprski Mudi, ima Marko Kravos intenziven odnos z besedami, z jezikom. Iz njegovih pesmi pronica znani vitalizem, a tudi nekakšna dvojnost - ne eni strani bralca premami domala iz genske zasnove pronicajoča vedrina, na drugi pa krut uvid v resničnost, ki se je povsem zaveda, je niti ne olepšuje, vendar, če strnemo, naj bo še tako neizprosna, jo je treba živeti. “Trdna volja vodi naprej: od tega rase dobra volja nad samim sabo. Skoraj res. Kako neznansko pomembni so v slovarju življenju ti skoraj. Učijo nas skromnosti, da smo zadovoljni z malim. Da lahko rečemo kdaj da ali ne. Da skomignemo z rameni, če ne gre,” v enih svojih beležk, ki spremljajo prav vsako šestvrstičnico brez naslova, oziroma z naslovom kot opombo - ali kot pravi sam v sestavku Pesnik bralcu - kazalko na koncu - “da ne bi običajni naslov narekoval nekakšnega avtorjevega branja” -, na drugi strani pa je v “senčni kot” postavil “ščepce umevanja”, ki se kot nekakšna “podrast, ki se poigrava s poklicnim gradivom: z danostjo in možnostjo jezika”.

Vosek kot metafora za jezik, skozi katerega najti domovino

In v jeziku tiči srž zbirke, jezik, ki je v najhujšem koronskem času, ko so pesmi nastajale leta 2020, nekako obmolknil. Nastale so šestvrstične pesmi, v katerih se verzi večinoma bratijo v dvojcih, dvojina pa je tisti minimum, ki ga še potrebujemo v času osame, kakor pravi v eni od njih: “Rišem te v oblak nad sabo, da ne bi bila tako sama.” In ji pripiše naslov, pardon, opombo V dvoje.

Že naslov zbirke Matični vosek, pove avtor, je odsev kovidnega obdobja. “Ko smo bili vsi šokirani nad osamo in skorajda nasiljem, ki se je zgodilo nad nami ... Zbiral sem drobtine in jih razporejal v urejeno celoto. Pomembno mi je bilo, družbi, svojemu okolju, s katerim tedaj nisem mogel več komunicirati, dati znak, da vendarle še obstaja neka snov, ki je trdna podlaga, za ustvarjanje nekega okolja.

In to je ta matični vosek, ki je pravzaprav metafora za jezik, za komunikacijo, za bližino,” je v Kopru pojasnil pesnik. Pri tem je poudaril, da je vosek, kot gradnik čebeljega satovja ali kot pečastni vosek, kot del izročila, prilagodljiv, obstojen. “In s sporazumevanjem, skozi jezik bomo našli tudi svojo novo domovino. In to je tisti matični iz naslova, matica, ki za Slovence vemo, kaj pomeni.” V italijanščini so morali za matični vosek morali iskati ustreznico, saj nimajo matice temveč “ape regina”, čebeljo kraljico.

Od kraljice do matice in nazaj

Prevajanje celotne pesniške zbirke je bil poseben prevajalski izziv za Patrizio Raveggi, ki je ne le odlična prevajalka, temveč je dolga leta italijanski jezik in kulturo promovirala na različnih koncih sveta, zdaj pa je svoj dom našla v Vipavski dolini, sodeluje pa tudi s Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Kako rešiti zagato že z naslovom, je bil eden najpomembnejših korakov. Bil je prava zagonetka, a na koncu so jo rešili s pomočjo pesnika iz njene rodne Toskane, natančno iz Siene, od koder sama prihaja. Mario Luzzi je namreč v svoji pesmi uporabil izraz “cera matria”. Prevajalka tudi sicer poudarja, da ima Marko Kravos izviren pesniški izraz, zato je prevajanje njegovih pesmi povsem drugačen proces kakor pri prozi. “Veliko sodelovanja je bilo potrebnega prav zaradi njegove izvirne uporabe besed in besednih zvez. Ko je treba razpreti krila in poleteti visoko, pride pesnik, in pesnik ima vedno prav.”

Kravos nekatere reči, ki so otroške, otročje, ne pa otročarije, zavestno postavlja v kontrapunkt racionalnosti. Kot sam pove, je v njegovih stihih tudi veliko trpkega, a vedno najde način, kako postaviti vse na glavo. Ob tem išče tudi občutek moči, ki naj ima premoč nad banalnostjo zla. Tako tudi v pesmi Z gotovino:

Od prvega dne me ta svet obdarja s kruhom in vinom: pijem in jem, plačujem z gotovino besed. Šalim še, kolnem nad salom spominov, pod abecedo let. V posteljo legam z neznanko, po-božno božam tišino za večerno uspavanko.

Z gotovino besed Marka Kravosa v obeh jezikih zdaj boljših zdaj slabših sosed je bralec bogato poplačan.

---