Zlata doba novinarstva

Eden največjih filmskih stilistov Wes Anderson je po Grand Budapest Hotelu ponovno pokazal svojo najrazkošnejšo vizualno plat in nas popeljal v uredništvo izmišljene revije The French Dispatch, med njene vrhunske pisce in nore zgodbe, ki so jih napisali za svoje bralce.

Že vrsto let se je Wesu Andersonu, ki je odrasel ob branju New Yorkerja, po glavi motala ideja, kako posneti film o njegovi večni ljubezni do te revije, od nekdaj pa si je želel posneti tudi film, v katerem bi izlil svojo ljubezen do Francije in njenega filma. V Francoski depeši je združil oboje. Posnel je štiri z domišljijo zelo nabite zgodbe, ki so jih spremljali novinarji izmišljene revije The French Dispatch. Njen urednik Arthur Howitzer (Bill Murray) je, očaran nad lepotami Francije, podaljšal svoje “počitnice” in v mestu Ennui-sur-Blase ustanovil revijo The French Dispatch, kateri je ostal zvest vse do svoje smrti.

Deseti Andersonov celovečerec je zelo hiter in zgoščen tobogan podob, po katerem se spustijo številne reference na francoski novi val in pomembne teme, ki so zaznamovale drugo polovico 20. stoletja.

Sanjski urednik

Prav tu začne Anderson svojo pripoved, s smrtjo priljubljenega urednika, ki ga obkrožijo njegovi najbližji sodelavci. Ti so se namreč zadnjič zbrali z namenom, da skupaj napišejo nekrolog o svojem šefu, ki je v oporoki napisal, da se po njegovi smrti ukine tudi izdajanje revije. A pisanje nekrologa vzbudi številne spomine o nastajanju nekaterih najbolj odmevnih prispevkov in pokažejo tudi, kakšnega odličnega kova je bil njihov urednik: kritičen, toda dojemljiv za nasprotne argumente, finančno racionalen, a tudi popustljiv v razsipnosti svojih zaposlenih, predvsem pa, če je imel preveč dobrih zgodb, se je brez obotavljanja odpovedal oglasnim vsebinam. Ja, Francoska depeša je ljubezensko pismo zlati dobi novinarstva, ko so uredniki imeli na voljo dovolj sredstev in razumevanja, da so iz svojih piscev lahko potegnili najboljše, saj so ti lahko temi posvetili veliko več časa in jo izpilili iz vseh zornih kotov ter še avtorsko začinili.

Štiri rubrike, štiri nore zgodbe

Svoj hommage kultni reviji je Anderson prikazal skozi štiri rubrike, ki s svojim poimenovanjem aludirajo na nekatere resnične iz New Yorkerja. Stalni Andersonov spremljevalec že od študijskih let Owen Wilson je v rubriki, ki spominja na Newyorkerjevo Talk of the Town, kot obsedeni kolesar popisoval vse posebnosti mesta, a s posebnim fokusom na temačno stran obstrancev. V rubriki, posvečeni umetnosti, je še ena stalna Andersonova sodelavka Tilda Swinton tokrat popisovala noro življenjsko zgodbo abstraktnega slikarja, sicer zapornika Mosesa Rosenthalerja (Benicio Del Toro), ki je svojo muzo našel v paznici Simone (Léa Seydoux). V tej najbolj dodelani zgodbi Anderson kritično ošvrkne mašinerijo sodobnega umetniškega trga, z Mosesom naj bi aludiral na Jacksona Pollocka, na težko pričakovani razstavi v zaporu pa se prikaže tudi največja zbiralka umetnosti, ki bi lahko zlahka bila aluzija na Peggy Guggenheim. V tretji zgodbi se Anderson z vedno izjemno Frances McDormand pokloni dvema kultnima Newyorkerjevima novinarkama Mavis Gallant in Lillian Ross, McDormandova pa v tem delu “nevtralno” obdela tako imenovano šahovsko (alias študentsko) revolucijo konec 60. let, njen glavni kolovodja je mladi Zeffirelli (Timothée Chalamet). V zadnjem, akcijsko najbolj vznemirljivem, a tudi humorja polnem delu se je Andersonovi ekipi prvič priključil Jeffrey Wright in zablestel s svojo vlogo uglajenega in zelo bistrega novinarja z izjemnim fotografskim spominom za pisano besedo. Ta je dobil nalogo napisati članek o zelo posebnem kuharskem mojstru Nescaffierju, zaposlenem na lokalni policijski postaji, a njegovo zgodbo zasenči ugrabitev sina glavnega policijskega inšpektorja.

Deseti Andersonov celovečerec je tako zelo hiter in zgoščen tobogan podob, po katerem se spustijo številne reference na francoski novi val (že uvodoma nam Anderson postreže z variacijo na Mojega strica Jacquesa Tatija) in pomembne teme, ki so zaznamovale drugo polovico 20. stoletja. Toda Anderson jih je z ekipo tako svojstveno, domišljijsko in neobremenjeno prepletel, da mu v sodobni filmski krajini ni para.

---