Pravljica o zatiranih za odrasle

Mehiški režiser Guillermo del Toro se je s filmom Oblika vode vrnil v pravljični, a politično kompromitirani svet Favnovega labirinta (2006), kjer se je Francovemu režimu zoperstavil z begom v pravljico, navdahnjen z grško mitologijo. Obliko vode je postavil v hladno vojno v ZDA in se skozi emancipatorno ljubezensko zgodbo med pošastjo in nemim dekletom poklonil zlati dobi Hollywooda.

Prav v slednjem se skriva tudi razlog, zakaj Oblika vode vodi v številu oskarjevskih nominacij - kar 13 jih je prejel - in zakaj utegne v nedeljo osvojiti tudi največ zlatih kipcev. Spomnimo se samo na Umetnika, poklonu zlati dobi nemega hollywoodskega filma, ki je leta 2012 osvojil pet oskarjev. Oblika vode je prav tako do zadnje potankosti izpiljen hommage hollywoodski sedmi umetnosti. Navdih za film je režiser Guillermo del Toro črpal tako v žanru muzikala kot v klasičnih filmih o pošastih (Pošast iz črne lagune, 1954), od sodobnih avtorjev pa je nanj ključno vplivala Pijana ljubezen (2002) Paula Thomasa Andersona. A čeprav je svoji glavni igralki Sally Hawkins naložil, naj naštudira igri Audrey Hepburn in Stana Laurela, pa ni mogla ubežati vplivu Amélie Poulain.

Oblika vode (The Shape of Water),

ZDA, 2017

Režija: Guillermo del Toro,

Scenarij: Guillermo del Toro in Vanessa Taylor,

V glavnih vlogah:Sally Hawkins, Octavia Spencer, Richard Jenkins, Michael Shannon.

Dolžina: 123 minut

Elisa Esposito je osamljeno nemo dekle, ki vsak dan začne z enako rutino. Po zajtrku s trdo kuhanimi jajci in jutranjem samozadovoljevanju v kadi se usede na avtobus, ki jo odpelje v službo, v raziskovalni vladni laboratorij, kjer je zaposlena kot čistilka. Njena edina prijatelja sta še dva odpadnika, temnopolta, žlobudrava čistilka Zelda (odlična Octavia Spencer) in njen sosed, falirani slikar in homoseksualec Giles (Richard Jenkins). Nekega dne v laboratorij pripeljejo čuden stvor, s katerim Elisa skorajda takoj začuti nekakšno povezanost. Tudi njega zasvoji s trdo kuhanimi jajci in veliko glasbe (Elisa in Giles sta velika ljubitelja muzikalov, za nameček pa še živita nad kinematografom), polagoma pa ugotovi, da znanstveniki v laboratoriju nimajo namena pošasti ohraniti pri življenju. Gre za čas hladne vojne, v kateri ZDA in Sovjetska zveza tekmujeta na področju znanstvenih dognanj, znanstveniki, ki so pod vodstvom ameriške vojske, pa menijo, da bodo potencial stvora lahko do potankosti raziskali, le če ga bodo razrezali na prafaktorje. V tem času se Elisa in čudežna pošast iz Amazonskega pragozda, ki so jo domorodci imeli za boga, zaljubita. S pomočjo Gilesa in Zelde pa se Elisa odloči svojo ljubezen rešiti gotove smrti. Z veliko sreče jim podvig tudi uspe, a ljubezenske idile v domači kopalnici je kmalu konec. Njene načrte prekriža šovinistični in rasistični šef laboratorija Strickland (Michael Shannon ponovno blesti v vlogi negativca), ki mu je general naročil uničenje stvora.

Poanta najnovejšega del Torovega filma je jasna že po nekaj minutah. Glavni junaki so zatiranci, ki živijo v senci družbe, a se ji združeni tudi uprejo. Ljubezen med pošastjo in nemo Eliso režiser prikaže kot nekaj popolnoma naravnega. Najpomembnejša opora njuni ljubezni je še en odpadnik, homoseksualni sosed. S šefom laboratorija, ki konstantno operira s ksenofobnim žargonom in mu pošast izmaknejo pred nosom, pa emancipatorno likvidirajo omenjeni obstranci.

Oblika vode je zelo gledljiva in vrhunsko stilizirana pravljica za odrasle, ki poziva k strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Zelo hvaležna tema za oskarjevsko žirijo, ki ji še kako prikladno na dušo pihajo še številni pokloni zlati dobi Hollywooda.

---