“Oh, kako bova še srečna”

Karel Destovnik - Kajuh (1922-1944), pesnik, partizan, vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je bil duhovit, strasten mladenič in oster mislec. Izjemno živ se nam kaže v Dopisovanjih, četrti od sedmih knjig velikega formata v zbirki Kajuh 100, pri kateri sta moči združili Knjižnica Velenje in mariborska Litera. Prva celovita izdaja njegove korespondence izriše tudi portrete več kot 20 dopisnikov in dobe, ki še kar noče miniti ...

Kajuh gre v poeziji do skrajnosti tako v opredelitvi za revolucijo po sovjetskem zgledu kakor v humanističnem iskanju človeške neposrednosti onkraj ideologij, “v čistem prepoznanju src, ki se srečajo”, v uvodnem zapisu ugotavlja urednik dr. Miklavž Komelj.

Med drugim poudarja, da je Kajuh skupaj s Črnogorcem Radovanom Zogovićem (1907-1986) v jugoslovansko književnost vpeljal nov tip ljubezenske poezije, v kateri ženska nič več muza, ampak tovarišica, sodelavka, soborka. Obsežni sta Kajuhovi korespondenci z velikima ljubeznima, sprva z Marijo Medved (1920-2009), zatem s Silvo Ponikvar (1912-2000).

Zapori, taborišča, vojna so botrovali ločenosti zaljubljencev, pisma so polna bolečine, koprnenja, strasti. Ko je izvedel, da je Silva noseča, je njen ljubi “Korlek” v zvezek pesmi, ki ga je na zaročenkino željo zakopal pod češnjo na njenem vrtu v Ljubljani, zapisal: “Kričal bi od žalosti in sreče, tako te ljubim. Od žalosti, ker sem te izgubil. Od sreče, ker te vendarle imam. Vem, da je tudi tebi tako. Potihoma upam, da je to, kar mi je povedala mama, res! Silvica, ne moreš si misliti, kako sem srečen. Otrok! Živ, majcen, droben otrok, ki bo ves Tvoj in moj. Oh, kako bova še srečna. Toda če ne bo imel očeta, tedaj mu bodi Ti oče in mati. Pripoveduj mu o meni in povej mu, kako neizmerno sem Te ljubil.”

Silva je v gestapovskem zaporu spontano splavila, Kajuh je februarja 1944 padel pod zahrbtnimi kolaborantovimi streli. Kdor ga želi začutiti kot živega, sodobnega mladega intelektualca, naj v roke vzame Dopisovanja. Tokratna izdaja premore tudi kletvice, ki so jih prejšnji izbori cenzurirali. So grobe, že, a obenem razkrivajo, kako se je mladenič izražal, kako je čustvoval, razmišljal. Pogosto v pismih preklinja njegov prijatelj Kostja Nahtigal (1918-1944). Robatost je tedaj med komunisti veljala za možato, pripiše urednik.

Bordon, Pirjevec, Pirnik ...

Sočno, humorno in presunljivo je dopisovanje mladih pesniških kolegov, sošolcev na celjski gimnaziji: Kajuh in Franc Primc (1923-1939) sta si lističe izmenjavala med poukom. Berejo se kakor novodobni sms-ji, sporočila prek vibra, whatsappa. Na primer, Kajuh sporoči: “Ti, Pero, z Mičico sva se ločila.” Primc: “Kdaj? Zakaj?” Kajuh odgovori, da včeraj, zaljubila se je v drugega. Nekaj krivde pripiše tudi sebi in poudari, da sta ostala najboljša tovariša. “Kako ti je zdaj?” ga pobara sošolec. Kajuh odpiše: “Tako, jebeno!!!!”

Miklavž Komelj: Kajuh - dopisovanja, Knjižnica Velenje, Litera, 354 strani, cena 25 evrov

Med poukom polemizirata o marsičem, tudi o samomoru. Kajuh trdi, da bi z njim dokazal moč, Primc ugovarja, da bi dokazal le šibkost: “Da si ne upaš boriti z življenjem.” Če že, doda, bi lahko samomor storil on, ki nima nikogar - razen Kajuha. In res, še istega leta si je Primc skrajšal življenje. Zatem je Kajuhu pisal Dušan Bordon (1920-1944), se oglasil s “kratkim migljajem”, kako naj sestavi članek o Primcu. Predlagal je, naj bo oster do družbe, saj “mora biti težišče take osmrtnice prav v obtožbi tega okolja, pod katerim jaz razumem ves oni obup in razočaranje, ki ga nered, v katerem se danes zvija mlad človek kot kača v precepu, doživlja kot končno rezultanto svojih mladostnih spoznanj”.

Prav tako leta 1939, še pred izbruhom druge svetovne vojne, mu Dušan Pirjevec (1920-1977) piše, da je borba za domovino nujna, a ji je treba dati “konkretno vsebino”, povezati socialno noto in slovenstvo.

Že leto prej je mlademu pesniku nekaj smernic poslal Makso Pirnik (1902-1996), tedaj učitelj v Rakeku. Bodril ga je z vero v mlade, ki so ustvarjalni in se ne menijo za ideološke razlike. Priporoča branje Prešerna, Levstika, Cankarja in drugih velikih Slovencev, ki so za velike stvari trpeli in umirali: “Smo eden izmed najbolj kulturnih narodov na svetu. V tem smislu delajte za našo stvar; bodite dober in značajen Slovenec in nujno iz tega bo sledilo Vaše pozitivno umetnostno delo ...”  

---