Fantek ali punčka? Ne eno ne drugo ali oboje hkrati

Polly je risoroman o interspolnosti, po katerem si zaželiš z macolo nad vse predale, kategorije, meje.

Kdor se je kdaj vprašal, kaj naj bi pomenila črka i v kratici LGBTIQ+, pa mu besedna zveza interspolna oseba ni veliko povedala, lahko v risoromanu Polly s pomočjo zgodbe istoimenske_ga glavne_ga junakinje oziroma junaka spozna nekaj vidikov soočanja in življenja z dejstvom, da lahko na svet pridemo tudi brez jasno določljivega spola. Kakor nam skozi risbo in besedo v knjigi prikažeta avtorja, francoski pisatelj Fabrice Melquiot in švicarska striparka Isabelle Pralong, se Polly ljubečima staršema rodi s spolovilom, ki je “nekaj med lulčkom in lulico”, z “lulčkico”, torej s spojitvijo obeh.

Stlačiti človeka v predal

In kot se praviloma zgodi v svetu, ki potrebuje nekakšen namišljen red, da bi ohranjal varljivi občutek varnosti, je treba kmalu dojenčico_ka kategorizitati, popredalčkati, se odločiti, kaj bo Polly. Pri čemer, kakor se še dandanes dogaja, ima pomembno vlogo zdravnik, ki postavi diagnozo, da je “neposrečen fantek”, “napaka narave”, ki naj si je starša ne jemljita k srcu, ker ga bodo popravili. Če brutalno zgostimo vsebino tenkočutnega risoromana, ki temelji na preprosti risbi, a obenem na množici čustvenih stanj glavne_ga junaka oziroma junakinje, se po več operacijah skozi odraščanje Polly izkaže, da on ni samo on. In ni niti le ona. Je oboje. To pa mora sprejeti najprej sam_a, kar sploh ni preprosto.

Sprejeti sebe, sprejeti drugega

K sreči je ljubezen staršev močnejša od sprva hromeče želje, da bi bil_a Polly “popoln_a”. Torej običajen otrok. Opredeljiv. Na varni strani razpredelnice ona - on. A “Polly je nekaj drugega.” In zanju je popoln_a.

Knjiga ponekod vsebino ponuja tudi z gostim besedilom, drugod s stranmi, prepredenimi z množico stripovskih dialogov, s katerimi avtorja dosežeta učinek dinamične izmenjave misli, vprašanj z odgovori in brez - tako je duhovno iskrivo srečanje z beračem -, a pripoved diha tudi z likovno govorico praznin ali povsem slikarskih elementov. Svojevrstna poglavja si sledijo kot nekakšne poetične napovedi prihodnosti Polly, pojavijo se živahno oranžne misli v drugi osebi, kakršna je, denimo: V ogromni prostornosti ništrca boš slišal_a rasti veselje. In iz poglavja v poglavje so vse bolj optimistične, vse dokler se ne združijo v osvobajajoči ples sprejemanja, ki pa se nikoli zares ne konča.

Bogat (likovni) jezik

Ne le bogata likovna govorica, delo zaznamuje tudi sicer iskriv, gibek jezik. V slovenščino ga je mojstrsko prelila Katja Šaponjić, ki se je ob tako občutljivi in sicer redko obravnavani temi mora soočiti z nemalo jezikovnimi izzivi, kakor piše v svoji opombi. Dragoceno je pojasnilo za v slovenščini vse pogosteje uporabljen podčrtaj, ko v eni besedi želimo zajeti oba spola: “za razliko od na primer vezaja, ki sestavine 'veže' - podčrtaj med povezane elemente vnaša pomen razprtosti, odprtosti za 'drugo'”. In nekaj takega se zgodi bralcu ob branju zgodbe - ob neizpodbitnem umetniškem učinku delo človeka vabi k razumevanju, da, k razprtosti. Spremljanje pestrega nabora duševnih stanj, skozi katere mora Polly, da bi premagal_a notranje boje, ki so skrbno popisani s toplino, je nemalokrat preprosto ganljivo in tudi za binarno osebo navdihujoče. Kakor s Pollyjevih_inih drobnih rok tudi z bralk_cev omejujoči glagoli določati, uvrščati, ločevati ... zdrsijo.

---