“Čas je, da iztegnem dlan s prgiščem gozdnih jagod”

“Ko smo nekoč taborili pod Nanga Parbatom (v Severnem Pakistanu), sva se s prijateljico podali na sprehod po bližnji okolici. Lastnik tabora se nama je pridružil, ker ga je skrbelo za najino varnost. Za njim sta prišla še dolgobradeža, vsi trije so bili oboroženi s kalašnikovkami. Sredi gozda sta spremljevalca nenadoma izginila, kar mi je vzbudilo pomisleke in s strahom sem začela oprezati za njima. A že po desetih minutah sta nas s širokimi nasmehi in iskrivimi očmi pričakala nižje ob poti, da sta nama v iztegnjenih dlaneh ponudila gozdne jagode.”

S tem uvodnim utrinkom Maja Sotenšek začenja svojo knjigo Za vrati azila - pogled prostovoljke. Zakaj ta utrinek? Nikdar namreč ne bo pozabila, kako jo je stisnilo v grlu in kakšen sram je občutila, ko je segla po slastnih jagodah. Spoznanje, kako hitro prevzamemo vnaprejšnje sodbe in obsodbe, kako predalčkamo ljudi le na podlagi videza (ta je tedaj nesrečno sovpadal s posplošenim pogledom na takratno politično dogajanje), jo je pretreslo.

Ob brezizhodnih usodah navdušenje splahni

Nekaj let pozneje je k nam in sploh v Evropo prihajalo za boljšim življenjem veliko Sircev, Afganistancev, Pakistancev, Iračanov, Kurdov … Takrat je začutila, da je morda čas, da sama “ponudi prgišče gozdnih jagod” in tako vsaj malo “povrne” gostoljubje in sprejetost, ki so ju njej domačini ponudili med potovanji po oddaljenih deželah. V ljubljanskem azilnem domu je začela delovati kot prostovoljka za delo z osebami, ki prosijo za mednarodno zaščito v naši državi. Večinoma je sodelovala pri prostočasnih dejavnostih, namenjenih družinam. Čeprav je njeno začetno navdušenje ob brezizhodnosti usod prosilcev in nemoči prostovoljcev hitro izzvenelo, je vztrajala. Spomnila se je na vse, kar so ji ljudje dali, kadarkoli je obiskala njihove kraje; naklonili so ji najboljše, kar so imeli, nikdar se v njihovih krajih ni počutila osamljeno, nezaželeno ali nespoštovano.

“Predstave o migrantih so večkrat napačne in pogojene z mnogimi predsodki.”

Maja Sotenšek

avtorica knjige

Dobrodošli v Piranu

Tako sta s hčerko Brino (tudi njeno besedilo Vsi pod istim nebom je objavljeno v knjigi) odprli vrata družinske hiše v Piranu in mnogim omogočili vsaj malo bivanja ob morju, da so lahko užili nekaj bolj sproščenih dni od tistih, kakršne so - večinoma polne stisk in negotovosti - preživljali v azilnem domu. Ob izjemno pretanjeno zapisanih zgodbah spoznavamo življenjske poti njunih gostov, žal tudi predvsem ozkosrčnost birokratskega sistem naše države, našo nesprejemljivo politiko do ljudi, ki so se znašli pri nas, ker so morali bežati od doma.

“Iz zgodb vpijejo krivice, ki jih kot država povzročamo ljudem na begu - ne neka abstraktna država, temveč mi vsi. Kakor da ne vemo, si zatiskamo oči in s svojim molkom utrjujemo nesprejemljive rešitve birokratskega mehanizma; ta dobesedno žre, uničuje življenja tistih, ki 'niso kot mi',” je kot popotnico h knjigi zapisala Andreja Hočevar, tudi sama prostovoljka (sicer pedagoginja in sociologinja, profesorica na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani).

S predsodki pogojene predstave

Maja Sotenšek je v knjigi strnila zapise, ki so začeli nastajati že pred desetimi leti, torej takoj po prihodu prvih družin v njihovo piransko počitniško hiško; in sicer predvsem zato, da ne bi pozabila njihovih težkih življenjskih poti in usod, polnih izzivov in presežkov v slabem in dobrem. “Pozneje sem pomislila, da bi jih lahko podelila in njihovo stisko približala tudi drugim, saj so predstave o migrantih večkrat napačne in pogojene z mnogimi predsodki,” pripoveduje avtorica knjige, zdaj že svoje tretje. Najprej je izdala Airbnbjevske zgodbe, prav tako umeščene v Piran (in izdane tudi v angleškem jeziku), lani pa knjigo Zbiralka terapij, v kateri opisuje svoje izkušnje o tem, kako se je uspešno spoprijela z rakom.

---