Psihedeličen filmski tobogan življenj “zbiralca osebnosti”

Brett Morgen, ki je nase najbolj opozoril z dokumentarcem o Kurtu Cobainu Montage of Heck, v svojem najnovejšem glasbenem dokumentarcu o Davidu Bowieju Moonage Daydream, za katerega si je naslov izposodil od Bowiejeve istoimenske skladbe iz leta 1971, ki je nato naslednje leto končala na kultnem albumu The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars, nadaljuje v prepoznavnem eksperimentalnem slogu.

Tokrat si Brett Morgen, ki je pred biografijo o Kurtu Cobainu posnel tudi dokumentarec o Rolling Stonesih (Crossfire Hurricane), ni pomagal z izvrstnimi animacijami, s katerimi je v Montage of Heck poživil pripovedni lok, ampak je tokrat ustvaril hipnotičen, kalejdoskopski kolaž podob, ki je mešanica zelo bogatega arhivskega materiala in Bowiejevih precej filozofsko obarvanih izjav, ki so večinoma v offu. Z dokumentarcem o Kurtu Cobainu Moonage Daydream druži tudi “blagoslov” družine pokojnika oziroma sklada, ki bdi nad Bowiejevo zapuščino, in je Morgenu dal na razpolago ogromen arhiv, ki šteje več kot pet milijonov enot. Med temi v dokumentarcu precej izstopajo večinoma neznana Bowiejeva slikarska in kiparska dela. Z idejo, da bi posnel dokumentarec o Davidu Bowieju, se je nekaj časa sicer poigraval tudi njegov sin, režiser Duncan Zowie Jones, a si je kasneje zaradi velike čustvene vpletenosti premislil.

Daleč od klasičnega dokumentarca

Po pričakovanjih Morgen ni ustvaril klasičnega, linearnega dokumentarca z govorečimi glavami, ki osvetljujejo vzpone in padce obravnavanega glasbenika, ampak nas v dveh urah in 20 minut spusti skozi tobogan številnih fizičnih in idejnih preobrazb Davida Bowieja oziroma “zbiralca osebnosti”, kot se je nekoč opisal sam. Po drobcih nekaj izvemo o njegovem odraščanju v Brixtonu - čaščenju polbrata, ki je spodbudil radovednost v njem, in napetemu odnosu z nerazumevajočo materjo - ter kasnejši umetniški formaciji in konstantnemu glasbenemu samoizumljanju. Pomemben motor v tem pogledu so bile številne selitve, najprej v sončni Los Angeles v 70. let, nato v sivi zahodni Berlin, kjer je zelo plodovito sodeloval z Brianom Enom (Berlinska trilogija), očitno pa ga je zelo privlačila tudi Azija. Bowie je bil, kot kaže, večna popotniška duša, saj v dokumentarcu tudi pravi, da si ni nikjer ustvaril doma, no, vsaj dokler ni spoznal ljubezni njegovega življenja, supermanekenke Iman. Njej je v Morgenovem filmu posvečenega zelo malo prostora, čeprav sta bila poročena vse od leta 1992.

Kaj pa sklepno dejanje?

Zelo presenetljiva pa je odločitev, da je v dokumentarcu, razen nekaterih zelo kratkih prizorov, skorajda popolnoma izpuščeno njegovo veliko sklepno, konceptualno dejanje, album Blackstar. Resda je bilo to obdobje okoli nastanka plošče Blackstar in spopadanja z neozdravljivo diagnozo ter pred tem še obdobje okoli plošče The Next Days zelo podrobno obdelano v dveh dokumentarcih Francisa Whatelyja (David Bowie: Five Years in David Bowie: The Last Five Years), a v Morgenovem zadnjem delu vseeno zazeva precejšnja praznina …

Na koncu velja še omeniti, da je nad glasbo v dokumentarcu bdel Bowiejev dolgoletni glasbeni producent Tony Visconti, ki ni postregel s preverjenim greatest hits repertoarjem, ampak je poskrbel tudi za nekaj predrugačenih remiksov, ki potopitveni filmski izkušnji v bowiejevski univerzum podajo še piko na i.

---