Napoleon se obrača v grobu

Najnovejši izlet Ridleyja Scotta v zgodovino, v turbulentno obdobje Napoleona Bonaparta, ponovno dokazuje, da je 86-letni Scott v svojem zadnjem obdobju še vedno najbolj suveren in prepričljiv na področju znanstvene fantastike (Prometej, Osmi potnik: Zaveza, Marsovec), v miljeju zgodovinskih spektaklov pa je precej zaspal.

Ridleyja Scotta, ki je v času svoje zelo plodovite kariere posnel nekaj največjih filmskih vrhuncev znanstvene fantastike (beri Iztrebljevalec in Osmi potnik), so sicer od vedno mikali tudi zgodovinski eposi. Začenši z njegovim prvim celovečercem Dvobojevalca (1977), umeščenim v čas Napoleonovih vojn, do verjetno njegovih najboljših v tem žanru Nebeško kraljestvo (2005) in Gladiator (2000), kjer je Scott venomer iskal veličastne zgodbe in spektakularne načine, da bi jih filmsko upovedil. V zadnjem obdobju Scott žal ni postregel s podobnima presežkoma. Še več, s svojim najnovejšim filmom Napoleon, s katerim se je vrnil v čas svojega prvenca, je ustvaril precej dolgočasen, “dvodimenzionalni” biografski film, ki v ospredje postavlja veliko ljubezen do Josephine in Napoleona kot velikega vojaškega stratega, ki ima za seboj nekaj epskih zmag (Austerlitz) in prav tako epskih polomov (Waterloo). O Ilirskih provincah, o številnih pozitivnih vplivih Napoleona glede ohranjanja avtohtonih jezikov, kulture, šolstva, uvedbe Civilnega zakonika in izenačitve vseh pred zakonom ni ne duha ne sluha.

Spogledljiva ljubezen njegovega življenja

V glavni vlogi spremljamo večno neulovljivega Joaquina Phoenixa, ki je ustvaril večplasten portret človeka, razpetega med oboževano ženo in dolžnostmi na fronti ter na dvoru, a nekega globljega uvida v Napoleonov lik ne ponudi. Tudi njegovi ekscentrični trenutki, ki rahlo mejijo na komedijo, so precej bledi in ne dosežejo svojega namena - mestoma ponuditi malce bolj sproščeno, priljudno podobo Napoleona. Njegovo ženo je upodobila Vanessa Kirby, ki na neki način tudi precej nedefinirano prikaže njen odnos do Napoleona. Ali ga je res ljubila ali se je zgolj pretvarjala iz koristoljubja? Kakorkoli že, v filmu je precej prikrojevanja zgodovine, tako na bojišču kot na domači fronti, a številna Napoleonova zaljubljena pisma Josephine dokazujejo, da je bila ta ženska, sicer znana spogledljivka, nedvomno ljubezen njegovega življenja. Josephine de Beauharnais je bila šest let starejša od Napoleona, spoznala ga je, ko je imela 32 let, in verjetno tudi zaradi starosti mu ni mogla spočeti tako želenega potomca. Dejansko je tudi res umrla zaradi pljučnice, kot je prikazano v filmu, ker naj bi se preveč razgalila ob obisku mladega in privlačnega ruskega carja Aleksandra.

Napoleon Bonaparte si zaradi svoje intrigantnosti, iznajdljivosti in verjetno tudi nečimrnosti, s katerimi je iz vojaškega častnika napredoval vse do cesarske funkcije, in daljnosežnega, razsvetljenega vpliva (nenazadnje tudi na naše kraje) vsekakor zasluži konsistentnejšo obravnavo.

Scott blesti v režiji bitk

Če kje Ridley Scott v Napoleonu blesti, je to pričakovano v režiji bitk (najbolj spektakularno in taktično prikaže bitko pri Austerlitzu), a tudi na področju vojskovanja, kot kažejo odzivi številnih zgodovinarjev, je zadeve precej prikrojil. Napoleon ni nikoli s topovi streljal na piramido v Gizi, ni bil nevemkakšen jezdec (jezdil naj bi samo zelo krotke konje, pravzaprav mule), ni se porival v ospredje, kot je prikazano v filmu. Napoleon tudi glede zgodovinskega dogajanja izven bojišča ni prisostvoval obglavljenju Marije Antoanete, nikoli se ni srečal niti z vojvodo Wellingtonskim …

Francoska rana - Waterloo - in angleško govoreči Francozi

Scottov Napoleon je sicer vse od premiere v Franciji tarča številnih kritik, kjer poleg svobodnega prikrojevanja zgodovine Francozi nikakor ne morejo prežvečiti rabe angleščine. Ta je še posebej boleča v prizorih bitke pri Waterlooju, ki je tudi po 200 letih še vedno odprta rana Francozov, ker je razblinila sanje, da bodo ti nekoč vladali svetu. V filmu Francozi namreč vseskozi govorijo samo v angleščini. A glej ga zlomka, ko smo v Rusiji, njihove vojake slišimo govoriti v ruskem jeziku. Scott je glede tega precej nedosleden in povsem upravičeno tarča kritik. Tudi visok proračun (200 milijonov dolarjev), ki je omogočil razkošne prizore s stotnijami statistov in obrtniško brezhibno vizualno plat filma, ne pomaga zapolniti praznine, ki jo za sabo pusti Napoleon. Ta osebnost si zaradi svoje intrigantnosti, iznajdljivosti in verjetno tudi nečimrnosti, s katerimi je iz vojaškega častnika napredoval vse do cesarske funkcije, in daljnosežnega, razsvetljenega vpliva (nenazadnje tudi na naše kraje) vsekakor zasluži konsistentnejšo obravnavo. Scottov Napoleon je žal zamujena priložnost.

---