Mojstrska študija potlačenih bosansko-hercegovskih travm

Severnomakedonska režiserka Teona Strugar Mitevska je po pronicljivi feministični satiri Bog obstaja, ime ji je Petrunija zagrizla v še eno kontroverzno temo. Po tem, ko je sprovocirala severnomakedonski cerkveni patriarhat, se je tokrat lotila nacionalnih trenj v BiH, ki so tudi tri desetletja po krvavih dogodkih še vedno odprta in nezaceljena rana. Tudi Najsrečnejši človek na svetu, podobno kot njen omenjeni predhodni film, je nastal po resničnih dogodkih.

Najsrečnejšega človeka na svetu je namreč navdihnila resnična izkušnja scenaristke Elme Tataragić (s Teono Strugar Mitevsko je že sodelovala pri filmu Bog obstaja, ime ji je Petrunija), ki je pred leti na zmenku na slepo spoznala človeka iz svoje preteklosti. V njunem najnovejšem filmu tako sledimo zgodbi 45-letne Sarajevčanke Asje (zelo prepričljiva Jelena Kordić Kuret), ki se udeleži srečanja za samske v nekdaj uglednem sarajevskem hotelu. Tam spozna bankirja Zorana (Adnan Omerović kot nič kaj srečen 46-letnik, ampak popolna, trepetajoča, živčna razvalina), a izkaže se, da njuno srečanje ni bilo povsem naključno. Nedolžen zmenek se namreč sprevrže v divji tobogan potlačenih čustev in še kako živega nacionalnega konflikta na bošnjaških tleh. Tataragić skozi vrsto na videz običajnih uvodnih vprašanj, na katere sprva odgovarjajo udeleženci skupinskega zmenka na slepo, nakaže, da nacionalna trenja niti približno niso pozabljena, spomini na travmatične dogodke v Sarajevu, ki je bil med vojno vrsto let “kletka” za njene prebivalce, pa so še vedno nezaceljena rana.

Paket s Sarajevo safari

Šesti celovečerec Strugar Mitevske bi lahko pravzaprav predvajali v paketu z zadnjim dokumentarcem Mirana Zupaniča Sarajevo safari, ki je razkril skrajno sprevrženo “turistično rekreativno ostrostrelsko prakso” med srbskim obleganjem mesta. Podobno klavstrofobično ozračje, ki preveva Zupaničev dokumentarec, skozi nekatere drobne, a presunljive prizore podoživimo tudi v Najsrečnejšem človeku na svetu. K temu klavstrofobičnemu ozračju veliko pripomore tudi osrednji dogajalni prostor - to je nekdanji petični sarajevski hotel, zgrajen v socialistično-brutalističnem arhitekturnem slogu -, v katerem se zberejo nič kaj hudega sluteči iskalci sorodne duše. Zmenek na slepo sledi strogo določenemu programu, nad katerim bdi predvsem Teonina sestra Labina Mitevska v vlogi Marte. Ta zaradi Asjinih in Zoranovih izbruhov kaj hitro izgubi nadzor nad dogajanjem, vsi udeleženci pa nehote doživijo skupinsko post travmatično katarzično izkušnjo …

Dva ključna poudarka

Strugar Mitevska skozi zelo stilizirano zgodbo sicer poda dva ključna poudarka.Generacija, ki je na svoji koži doživela vse grozote vojne na Balkanu, bo vseskozi ujetnica teh zelo travmatičnih dogodkov, nakaže pa, da je morebitna rešitev v tihem odpuščanju … Z enim od zadnjih prizorov, ko Asjo potegne na zabavo 18-letnikov, pa Strugar Mitevska namigne tudi, da je generacija,ki teh dogodkov ni doživela na lastni koži, “imuna” na te travme oziroma jih oddaljuje od sebe skozi hedonizem … Zelo pronicljiva študija potlačenih bosansko-hercegovskih travm bo prihodnjo sredo, četrtek in petek na sporedu izolskega Art kina Odeon.

---