Ganljiv poklon velikemu slovenskemu igralcu in prijatelju Petru Musevskemu

Damjan Kozole je kar sedem filmov posnel s Petrom Musevskim, enim od najbolj prepoznavnih slovenskih igralskih imen zadnjih desetletij. Osmega, o igralčevih “notranjih demonih” oziroma njegovem dolgotrajnem boju z depresijo, je prekinila nenadna smrt Musevskega, ki si je vzel življenje na začetku pandemije covida-19, 18. marca 2020.

Načrte za film, za katerega sta napisala že okviren scenarij, je Damjan Kozole po smrti dragega prijatelja in sodelavca sprva želel opustiti, vendar si je kasneje premislil. S tem filmom, ki nosi naslov Pero, se je Kozole, kot je večkrat dejal, želel dokončno posloviti od Petra Musevskega.

Njuno zelo plodno sodelovanje se je sicer začelo že leta 2003 z Rezervnimi deli, kateremu je sledilo še šest filmov. V tem času je Musevski s svojo karizmatično, toplo in naravno igralsko pojavo osvojil številne gledalce in kritike ter prejel vrsto uglednih filmskih nagrad, med temi tudi Srce Sarajeva za najboljšega igralca za vlogo v filmu Delo osvobaja na sicer njegovem najljubšem filmskem festivalu.

Pero bo na sporedu izolskega Art kino Odeona od prihodnjega četrtka do nedelje.

Filmske vloge se ponovijo v resničnem življenju?

Prvotna ideja za najnovejši film je bila sestaviti zbirko tragikomičnih anekdot Musevskega in njegovega prepričanja, da vse, kar odigra v filmih, se mu prej ali slej zgodi tudi v resničnem življenju ... Ena od bolj humornih epizod je vključena tudi v filmu Pero in govori o tem, da je Musevski nekoč od mlade neimenovane režiserke dobil ponudbo za vlogo serijskega morilca Metoda Trobca. Na naslednjem srečanju je režiserka to idejo še nadgradila s tem, da bi Musevski odigral tudi vlogo danskega režiserja Larsa von Trierja, ker mu je bojda bil zelo podoben. Ta anekdota je, kot slišimo Kozoleta v filmu, Musevskega vedno neizmerno zabavala.

Poseben filmski hibrid

Pero je sicer daleč od klasičnega biografskega dokumentarca, ampak je hibrid med dokumentarcem, arhivskimi posnetki in (avto)terapijo. V tem pogledu je precej zanimiv prvi del, v katerem spremljamo nekdanje igralske kolege Musevskega, ki se pod okriljem gledališkega režiserja Tomija Janežiča in metode psihodrame skušajo vsak na svoj način posloviti od dragega soigralca in preboleti to veliko igralsko praznino, ki jo je Musevski pustil za sabo.

En del Kozole posveti tudi časovnemu kontekstu smrti Musevskega, ki je sovpadel s koronakrizo, menjavo vlade, (prekomerno) restriktivnih ukrepov, kolesarskih protestov ... Času, ki je drastično prerezal z življenjem, kot smo ga poznali dotlej, in omogočil starim demonom, da so ponovno prišli na dan ...

Film, ki razgali najgloblje strahove Musevskega

Daleč najbolj ganljiv del je sicer krajši posnetek iz leta 2013, veliko prej pred zgoraj opisanimi čudnimi časi, v katerem sta Kozole in njegova žena Zora Stančič ujela Musevskega v vsej njegovi krhkosti in iskrenosti, medtem ko je govoril o svojem dolgotrajnem boju z depresijo. Slednjo je opisal kot zastor, ki se nenadoma spusti pred možgane, in veliko, neobvladljivo bolečino, ki ji ni para. Kozoletov Pero v tem delu ponudi zelo dragocen in intimen vpogled v njegovo bitko z neusmiljeno duševno boleznijo, kateri se ji je velikokrat skušal zoperstaviti in nenazadnje to delo ni zgolj poklon izjemni, človeški avri, ki jo je Musevski izžareval skozi svoje vloge, ampak je tudi film, ki v vsej svoji iskrenosti razgali strahove, ki pripeljejo do tako ekstremnega dejanja. Damjan Kozole je na nedavnem Festivalu slovenskega filma za ta film prejel vesno za posebne dosežke.

---