Bo Indiano Jonesa nasledila ženska?

James Mangold je ustvaril zelo spodoben Indiana Jones pustolovski “paket”, ki postreže z vsemi pričakovanimi elementi franšize in se na trenutke odpravi tudi v bondovske vode. Veliko nove svežine, energičnosti in hudomušnosti je v dogajanje vnesla ena najbolj vznemirljivih britanskih igralk in scenaristk zadnjih let Phoebe Waller-Bridge v vlogi Indyjeve krščenke Helene, sicer hčerke njegovega nekdanjega kolega, arheologa Basila Shawa.

Po četrtem ne preveč posrečenem filmu Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje iz leta 2008 je Steven Spielberg naposled dvignil roke nad svojim “otrokom”, ki si ga sicer delita še z Georgom Lucasom, in štafeto predal Jamesu Mangoldu, a pri tem z Lucasom ohranil vlogi izvršnih producentov.

Enkrat nacist, za vedno nacist

Mangold (najbolj znan po vrhunskem biografskem “eposu” Hoja po robu) je v dogajanje vnesel vse tipične Indiana Jones elemente - od brskanja po kriptah, razvozlavanju ugank, gomazečih stvorov, obilo vrtoglave akcije in iskanja “svetega grala” - tokrat antikitere, ki lahko ugotovi razpoke v času in s tem omogoči uresničitev divjega sna vsakega arheologa - potovanje v času.

James Mangold je ustvaril precej posrečeno zmes starega dobrega Indiana Jonesa, ki ga je še posebej z avanturo v Maroku križal z “revnim” Jamesom Bondom v razmajanem tuk tuku in morda nakazal, da bo naslednica kultnega pustolovca ženskega spola.

A že na začetku v igro vstopijo nacisti, čigar vodje (še posebej Himmler in Hitler) so bili dejansko znani zbiralci skrivnostnih artefaktov preteklosti, za lov na antikitero pa zadolžijo klenega nacističnega znanstvenika Jürgena Vollerja (klasično zlodejevski Mads Mikkelsen). Ta lik je sicer zelo jasna aluzija na bivšega nacista in raketnega inženirja Wernherja von Brauna, ki so ga Združene države Amerike po drugi svetovni “pragmatično” posvojile in je bil dejansko med najbolj zaslužnimi za pristanek na Luni leta 1969, kasneje pa je bil tudi direktor Nase. Mangold z ekipo scenaristov pri tem liku sicer pogumno poudari premiso: enkrat nacist, za vedno nacist.

Pomlajeni Ford

V prvem delu filma se znajdemo leta 1944 in lahko občudujemo mladega Harrisona Forda ter se čudimo gromozanskemu napredku v računalniški postprodukciji … Dogajanje se nato preseli v burno leto 1969, leto, ko je prvi človek stopil na Luno, arheologija pa je bila pozabljena veda. Za nameček, profesor Harry Jones se upokoji, na mizi pa ima ločitvene papirje … V najbolj depresivnem obdobju velikega pustolovca njegovo pot preseka krščenka Helena, ki jo “ljubkovalno” imenuje Vombat in se z njo poda na poslednjo in seveda neverjetno avanturo, ki ju bo ponesla vse do Maroka, Grčije in Sicilije.

Pokloni franšizi, križani z Bondom

Phoebe Waller-Bridge, ki se je do sodelovanja v franšizi Indiana Jones najbolj proslavila z zelo nekonvencionalno komično serijo Fleabag, je v dogajanje vnesla veliko sproščenosti in iskrivosti ob na trenutke “izmučenemu” Harrisonu Fordu, ki ima, seveda, že svoja častitljiva leta in se mu oboževalci lahko samo klanjajo, da se je pri 80. letih spustil v še eno Indiana Jones igralsko pustolovščino. Ob njunem boku je vedno tudi nabriti in iznajdljivi deček Teddy (Ethan Isidore), ki jima rešuje kožo in je hommage liku iz prvega Indiana Jonesa Shortu Roundu. Mangold je vnesel še nekaj simpatičnih poklonov prejšnjim filmom, in sicer v najnovejšem srečamo tudi Indyjevega šoferja, na koncu pa se tudi pojavi žena Marion, kjer se Mangold zelo čutno pokloni še enemu prizoru iz Indiana Jones univerzuma. Mangold je tako ustvaril precej posrečeno zmes starega dobrega Indiana Jonesa, ki ga je še posebej z avanturo v Maroku križal z “revnim” Jamesom Bondom v razmajanem tuk tuku in morda nakazal, da bo naslednica kultnega pustolovca ženskega spola.

---