Andrej Medved: “Ne pade mi na pamet, da bi nehal pisati, pesniti”

Tokrat s Knjižne police jemljemo precej raznoliki lani izdani zbirki Andreja Medveda. Pesnik, filozof, likovni premišljevalec in kritik, ki še nikakor ne namerava nehati pisati, ostaja ustvarjalen, buden, poln zamisli in načrtov, a se v nizu Minnesänger vendarle dotakne minljivosti. Se pa zato že v zbirki KreteSamos vrača v Grčijo, v naravo, med starodavne zgodovinske temelje in spomine, tudi na preminulega pesnika in prijatelja.

Pesnik, esejist, filozof, umetnostni zgodovinar in likovni poznavalec, preučevalec in spodbujevalec Andrej Medved se pri 77 letih v zbirki Minnesänger morda prvič tako občuteno ukvarja z minevanjem in minljivostjo. Pesniški niz, ki je po njegovi zamisli zajet v knjižici priročnega formata, so v Galeriji Prešernovih nagrajencev izdali z reprodukcijami 13 izbranih likovnih ustvarjalcev, ki so del tamkajšnje zbirke - med njimi so tudi Metka Krašovec, Aleksij Kobal, Živko Marušič, Vladimir Makuc, Emerik Bernard in drugi ... Zbirko začenja pesem Ta čudežni otrok, otrok kot črn gost, za katero je lani prejel naziv viteza poezije na 23. Pesniškem turnirju. Kot nam je povedal v nedavnem pogovoru, je ta pesem nastala tako kakor mnoge njegove pesniške zbirke v pisateljski rezidenci na Bledu.

“Običajno tam zbirko napišem v enem zamahu, od začetka do konca, a zaradi okoliščin je takrat nastala le ta pesem, o kateri žena Vida pravi, da sem otrok v njej jaz, da gre za mojo regeneracijo,” se namuzne avtor, ki je svoji muzi (ženi Vidi Medved Udovič, priznani, zdaj upokojeni profesorici Pedagoške fakultete), tako kot so minnesängerji, srednjeveški viteški pesniki, posvetil že dvajset pesniških zbirk. Čeprav je v ospredju tema minevanja, gre vendarle predvsem za zbirko o ljubezni. Je oda ljubezni in minevanju. “V večini mojih zbirk ubesedujem ljubezen. Minljivost pa je nekaj, kar me zadnje čase vsakodnevno spremlja. Ob tem se sprašujem, kaj pomeni ta samozavest, ki mi jo je nekdo dal. Moja mama, seveda. Pa oče. Da je to enkratno! Če bi se rodil dan pozneje, bi bil neki drugi Andrej Medved, ki predvsem ne bi imel samozavesti. Samozavest je nekaj izjemnega in izjemno je to, da jo vesolje omogoča in izničuje,” razmišlja Medved. A k vesolju se še vrnemo.

Prečudežna uganka,kot vrtiljak, kot tlak, brez manka.

Skozi črnino v ljubezen

Minnesänger je prepoln podob. Medved sicer pravi, da ne ve, od kod prihajajo, da pesmi zapiše in jih ne popravlja, kritičarka Diana Pungeršič pa v spremni besedi med drugim poudari: “Vanjo (v ljubezensko izpoved, op.a.) sicer vstopimo skozi temo, ko prevlada črna, črn kos, črno gost, črni konji, črna luknja, v trenutku ustavitve, zastoja, ki pa v Medvedovi poeziji nikoli ni do-končen, zapečaten, namreč tudi otrok, nema skrčena prikazen, se ob koncu te pesmi znajde v čebeljem panju, prostoru rojenja, pomirljivega brenčanja in nenazadnje plojenja. Neustavljiva sila prehajanja, preobražanja, presnavljanja, razdruževanja in združevanja, s katero brezno vselej najde svoje nebo, je zaobjeta tudi v pesniškem pristopu, temelječem na nizanju podob, prizorov, ki jih narekuje umerjen ritem in nežna zvočnost. Prav po njuni zaslugi pesmi kljub vrtoglavi dinamiki razkrajanja in porajanja, ki spominja na nepomirljive morske valove, ne razpadejo ali obvisijo v praznem prostoru. S slehernim utripom (biti) se namreč pokaže nova možnost, nov prehod v drugo in drugačno razsežnost bivanja.” Čemur pritrjuje tudi avtor, ki pravi, da v njegovi poeziji nikoli ne zmaga “tema”.

Zeleno, mediteransko, idila in mračne podobe

V povsem druge pesniške barve, tudi dobesedno, je odeta zbirka KreteSamos, ki je dvodelna, posvečena tudi vnukinjama Larisi in Sofiji, prvi, Kretin del pa prijatelju in pesniku Matjažu Kocbeku (1946-2013). Knjiga je eno od Medvedovih del iz mediteranskega niza, kamor sodijo Rimske elegije (2004), Kitera (2004), Afrika (2006), Mediterraneo (2009), Libija (2010), ki jih je izdajal pri svoji založbi Hyperion, že nekaj let združeni s sestrsko KUD AAC Zrakogled, prodorno založniško blagovno znamko Koprčana Gašperja Maleja, ki je ravno tako vzklila iz korenin mediteranskosti. Omenjene Medvedove izdaje pa tako kakor zadnjo zaznamujejo barvni listi, vloženi med posamezne pesmi, kitice, ki, recimo, bralno izkušnjo KreteSamosa prežamejo z zeleno barvo. V barvo narave in miru.

V zasebnem odzivu na zbirko je Tomaž Brejc, prijatelj in eden vodilnih slovenskih strokovnjakov na področju umetnostne zgodovine, ki ga Medved zelo ceni, zapisal: “... prav zelene strani so bile kot nekakšen čas za premislek, oddih, da so besede ohranile svoj čas, da je pomen zdrsnil v podobe, pravzaprav ne čisto ves v podobah, ampak nekje med besedo in predstavo, vsaka beseda je ohranila svoj status, zraven pa je ustvarjala skupno potovanje”. Mnoge Medvedove pesniške zbirke, kakor v spremni besedi piše Miklavž Komelj, so “potovanja po pokrajinah, v katerih se zlivata zunanji in notranji svet”.

V zbirki KreteSamos ne sledimo zgolj odbleskom zaslepljujočih podob narave, modrine in zelenja, kot opozarja Komelj, so tudi ruševine, s katerimi je Medved v svoji poeziji pogosto fasciniran. Ruševine so sicer v perzijski poeziji kraj, kjer je mogoče najti zaklad, a ruševine so tudi sinonim starodavnosti, civilizacij in njihovih dosežkov, umetnin. Kot omeni Komelj, je pesnik s pokojnim prijateljem v dialogu, Matjaža Kocbeka tudi izjemno ceni kot pesnika: “Na zavihku zbirke izbranih pesmi Ura srčne zgodovine, ki sem jo izdal posthumno, sem med drugim zapisal nekaj nesprejemljivega za slovenske pesniške kritike, da je Matjaž boljši pesnik od očeta, Edvarda Kocbeka.”

V zbirki pa Medved med drugim ubesedi fascinacijo s ženskim kipom. “V današnjem glavnem mestu .../v muzeju arheologije ... stoji doprsni kipec ženske .../ gole do pasu, brez glave ... Mlado dekletovo telo ... kot da jo gledam // danes, tu, pred sabo ... ko izžareva/ duh in vonj pomladne posvetitve .... le sacre du printemps, // s popolnimi oblikami, ki me/ obsedajo z rožnato rumeno površino ...” in še “dekličina ramena in njen vrat ... ki/ je izginil in se več ne vrne ... čeprav je tu, v tej drobni/ mojstrovini, ki jo preveva moj dotik ... in živa čutnost ... in sladko grenka // in minljiva sanja o neskončni sreči,” zapiše prijatelju v slovo.

Avtor pove, kar je danes do določene mere nepredstavljivo: “Znano je, da so se na Kreti ženske uveljavljale in se kazale z golimi prsmi. In ta kip je, kot bi gledal to oprsje danes, čeprav je staro 4000 let, enkraten občutek, ki vzbuja občudovanje.” Razgaljene prsi kot “znak ljubezni in sprave”, a, kot piše Komelj, je v teh podobah morda lahko začutiti tudi “nekaj duha iz mladosti obeh pesnikov”: izhajata namreč iz generacije, ki “je verjela v spreminjanje sveta z osvoboditvijo čutnosti”.

O Andreju Medvedu je težko govoriti, ne da bi odprli poglavja umetnosti. Ob nedavnem klepetu je razkril, da v prihodnosti načrtuje kar osem razstav.

Irwin, Leni ... Kaj bo ostalo?

Med njimi je umetniški kolektiv Irwin v Mestni galeriji Nova Gorica, kjer bo poseben poudarek na slovitih križih, razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, kjer bosta predstavljena brata Andraž in Tomaž Šalamun, Medved bo kuriral Andraževe slike, izšla pa bo tudi Tomaževa zbirka, za katero izbor pripravlja sestra Katarina Šalamun-Biedrzycka. V očeh se pa najbolj zaiskri, ko nekdanji dolgoletni umetniški vodja Obalnih galerij Piran, razkrije, da za leto 2026 prav v največji primorski razstavni inštituciji načrtuje “šok”: predstavili bo “filmsko genijalko, režiserko” Leni Riefenstahl: “Državna galerija v Berlinu je šele lani vključila njena dela v svojo zbirko. Poudariti, da ni bila nikakršna zagrizena nacistka, bila je predvsem umetnica”. V načrtu pa je tudi knjiga, zbirka 14 filozofov, od Talesa, ki je Medvedu zelo blizu, do Slavoja Žižka, do katerega ostaja kritičen.

Te dni ga navdušuje arabski pesnik iz 10. stoletja Al-Ma'arri - umaknil se jej v osamo in pisal pesmi, ki ostajajo večne. “Znanstveniki danes ugotavljajo, da se bo vesolje širilo še naprej v neskončnost. Živimo v prostoru in času, ki sta nedoumljiva. Plašita nas minljivost in smrt, a smrt je samo trenutek nečesa, česar se ne bo nihče spomnil ali podoživljal čez tisoče ali milijone let. Kaj bo z našo civilizacijo, kaj bo z velikim umetniškimi deli, od Homerja, Nietzsche, Shakespearja do mojega Artauda, kaj bo z njimi čez 100.000 let? Minljivost je del moje poezije, moje naravnanosti, mojega pesniška poslanstva, nekaj kar bo morda, upam, trajalo par sto let. Potem pa bo sonce sežgalo zemljo,” sklene Medved, ki ga take misli niti približno ne odvračajo od pisanja.

---