Med dostojno živeti in vegetirati je velika razlika
Ko vznikne razprava o evtanaziji oziroma pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se javnost razdeli. Zagovornike imajo nekateri za napredne, a si ti žal vselej dovolijo v gradivih tudi nepotrebne pomanjkljivosti, kot da se ne sme proučiti teh praks tam, kjer je evtanazija že uzakonjena. Glavnina medicinske stroke in mnogi drugi znanstveniki poudarjajo nedotakljivost življenja in to dejanje imenujejo kar pomoč pri samomoru, pri katerem ne bodo sodelovali. Raje prisegajo na kakovostno asistenco ter paliativno oskrbo. Se pa res zdravnikov v izvedbo ne sme siliti, zato bodo nujne še dolge natančne presoje in razprave.
Sprejetje pri polni zavesti vnaprej pravno overjene odločitve o končanju lastnega življenja za takrat, ko boš zaradi neozdravljive težke bolezni čez noč oropan temeljnega človeškega dostojanstva in boš le še nebogljena rastlina ter povsem odvisen od nege drugih, to odločanje za takšna stanja bi tudi pri nas moralo biti na voljo kot možnost izbire. Urejeno v dobrem, vsestransko pretehtanem zakonu, z vsemi varovalkami, brez prisile za izvedbo, upoštevajoč ugovor vesti in morda zaupano kemični stroki in postopkom po zgledu Avstrije, ne zdravništvu.
Gre za temeljno pravico odločati o lastnem življenju. O sebi. Odločati, da takrat, ko se konča še dostojno in dostojanstveno življenje, ne dovoliš, da bi zapadel v ponižujoče stanje, ker te je bolezen oropala temeljnega dostojanstva, te razčlovečila, razvrednotila in prisilila v popolno odvisnost od aparatur in negovalcev.
Vse več držav skuša to vprašanje primerno urediti in tudi pri nas se odpira ta tema. Zanjo je potreben strpen, enakovreden dialog strok vseh vrst, civilnih združenj in javnosti. Vse s ciljem, da ima vsak pravico do dostojnega in dostojanstvenega življenja tudi v jeseni in do vnaprejšnje odločitve za odhod, ko to narekuje težko zdravstveno stanje in ko je še omogočeno dostojanstveno slovo. Med kolikor toliko dostojno živeti in le še vegetirati je namreč ogromna razlika, posledica pogosto tudi ponižujoče in nedostojanstveno vegetiranje.
Za usklajevanje različnih pogledov so potrebni strpno ozračje, verodostojni argumenti, odprtost in jasni pogoji, ki preprečujejo vse možne zlorabe. Prav na to namreč zdravstvena stroka upravičeno opozarja. Izkušenj iz najrazvitejših držav, kjer so evtanazijo že uzakonili, je že veliko, enako kot načinov izvedbe in izvajalcev, brez prisile in z dovoljenim ugovorom vesti. Ni pa primerno, da naj bi pri nas imeli pri odločanju o vsem skupaj zadnjo in edino besedo - v imenu medicinske stroke - le predstavniki teh organizacij. Ti že zdaj priznavajo, da ankete med zdravništvom o tem ni bilo in da vedo, da je del zdravništva evtanaziji naklonjen. Zato mora imeti celotna strokovna in laična javnosti možnost soodločati, vrednotiti vse argumente za in proti, za kar potrebuje dovolj časa. Gre za izjemno občutljivo vprašanje ne le o življenju in smrti, temveč za temeljno pravico odločati o lastnem življenju in usodi. O sebi. Zase. Odločati, da takrat, ko se konča dotlej še dostojno in dostojanstveno življenje, ne dovoliš sebi pasti v ponižujoče stanje zato, ker te je bolezen oropala temeljnega dostojanstva, te razčlovečila, ti odvzela dotedanjo identiteto in te prisilila v popolno odvisnost od aparatur in negovalcev. Zato si želiš čim prej oditi, pa ne moreš. Ali pa zase sploh več ne veš in o tebi odločajo drugi. Oboje je nedostojno.
Vse to doživljajo takšni bolniki, a tega iz njihovega, osebno prizadetega zoprnega kota, večina predstavnikov zdravstvenih strok noče dojeti in videti. Že zato ne, ker je njihovo temeljno poslanstvo reševanje in ohranjanje življenj, k čemur jih vežejo etični kodeksi ter Hipokrat. To stališče je na neki način razumljivo, a bi morali biti sposobni videti tudi širše, izven ozkih poklicnih okvirov. Torej tudi sami razmišljati človeško, kot ljudje, ki jim ni vseeno, da niso več sposobni niti, ko gre za vzdrževanje osebne higiene, skrbeti sami zase.
Človek je, ko zboli, poln upanja in želi ozdraveti. Če to ni mogoče, pa vsaj še nekaj časa kolikor se da znosno živeti. Kar je vsakomur treba omogočiti, kolikor to bolezen še dopušča. A primerno bi bilo, da do točke, ko se še povsem zavedaš samega sebe in si kolikor toliko neodvisen ter opravilno sposoben. Ko torej nisi povsem odvisen od drugih, nebogljen in sam sebi odveč. Da še ohranjaš svoje temeljno dostojanstvo. Ko pa niti tega več ni, ko ne veš več, kdo si in ne spoznaš več niti lastnih otrok, ko le še vegetiraš, bi moral imeti že vnaprej uveljavljeno in izpolnjeno pravico do odločitve, da takrat smeš mirno oditi.
Da je zavezan kodeksu medicinske etike, da noben zakon ni nad tem kodeksom ter da je evtanazija v nasprotju z njim in tega ne bo kršil ter raje vrne licenco, če bi jo uveljavili in bi jo morali izvajati zdravniki, se je oglasil ugledni kirurg onkolog dr. Erik Brecelj. Zavzema se za vzpostavitev kakovostne paliativne medicine po vzoru paliativne oskrbe za rakave bolnike na onkološkem inštitutu. Sporoča, da v Sloveniji ni prostora za debato o evtanaziji, ker je toliko pomembnih drugih stvari še neurejenih. Ker ima njegovo mnenje vselej veliko težo, je nekatere s tem stališčem presenetil.
Ali pa tudi ne, saj ima prav glede povsem neurejene palitivne medicine, ki je pri nas do skrajnosti zanemarjena, bi pa trpečim hudo bolnim zelo olajšala trpljenje in izboljšala kakovost življenja na njegovem izteku. Se pa ta ugledni zdravnik sooča z rakavimi bolniki, ki so se primorani v hipu soočiti s to kruto diagnozo, ki še vedno zelo pogosto napoveduje bližnjo smrt. V takih trenutkih si domala vsak želi še vsaj nekaj časa živeti, nadoknaditi, kar je odlašal in zamudil, izpustil ... Zato se takšen bolnik oklepa vsake bilke, ki lahko omogoči še vsaj nekaj mesecev življenja.
Omenili smo le nekaj plati, ki sestavljajo isto polje, imenovano vsakdanje življenje in preživetje. Na tem polju je še ogromno skupin drugih vrst bolnikov s težkimi boleznimi in stanji zavesti, različnimi sposobnostmi dojemanja in sprejemanja sveta. In veliko pasti. Ne sme pa biti na njem nobene prisile za nikogar, tudi za stroko pri izvedbi ne. Zato je debata o evtanaziji še kako potrebna.