Referendum, uporaben pobeg od odločanja
Slovenska desnica bo vedno povsod zavračala uzakonitev evtanazije, ker jo dojema kot pomoč pri uboju oziroma umor. Če so minuli teden tisti, ki evtanazijo argumentirano zagovarjajo, še upali, da bo parlamentarna levosredinska večina zmogla njeno uzakonitev, so se ušteli. Sredina je upe strahopetno z glasovi proti pokopala z izgovorom, da je o tem že vložila zahtevo za razpis posvetovalnega referenduma, ker naj bi odločili državljani. Kar je razumeti kot krinko za strahopetno izmikanje odločanju in pesek v oči ljudem, da sami odločajo o vsem najpomembnejšem.
Scenarij za referendumske aktivnosti je predvidljiv - zelo se bo za izid proti sprejemu zakona aktivirala desnica, skupaj s Cerkvijo. Strašili bodo, da bi uzakonili legaliziran uboj bolnih ostarelih, kar želijo nasledniki, sorodniki in dediči iz neučakanosti in pokvarjene preračunljivosti.
V primeru posvetovalnega referenduma o uzakonitvi evtanazije bo kampanja žgoča, polemična, razdiralna. Morda je prav to namen predlagateljev. Tako bi odvrnili pozornost javnosti od drugih aktualnih tem. Vlada se namreč spopada s stavkovnim valom, ki bo, kot kaže, trajal in zajel vse dejavnosti in poklice …
Bojazen pred zlorabami navajajo tudi nekateri razumniki. Da bi moral zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot se imenuje, do najmanjše podrobnosti poskrbeti za vse potrebne varovalke, kar ni mogoče in so vedno možne zlorabe. Tudi v državah, kjer je evtanazija že legalizirana, prihaja do zlorab. Predlagatelj slovenskega zakona, društvo Srebrna nit, odgovarja, da je vsebino pripravljalo z različnimi strokovnjaki in vsebuje vse možne varovalke. Tudi Svoboda priznava, da je zakon kakovosten.
Jasno je že, da bo v primeru razpisa posvetovalnega referenduma kampanja izjemno žgoča, polemična, razdiralna. A morda je prav to ena ključnih namer predlagateljev referenduma: da bi tako odvrnili pozornost javnosti in množic od drugih težkih aktualnih tem. Vlada se namreč sooča s stavkovnim valom in slutiti je, da bo ta kar trajal in bo segel na vse dejavnosti in v vse poklice …
Bo pa razprava znova državljane razdelila na dva pola. Pri izidu bo odločilna tudi udeležba. Praksa doslej kaže, da so na referendume pridno hodili zlasti tisti, ki zavračajo vse, kar diši po zelo naprednem, sodobnem, levem in revolucionarnem. To vedo tudi v Svobodi, a so iz strahopetnosti raje odločanje prepustili referendumu. Zeleno luč so tako zakonu zdaj prižgali le štirje poslanci Levice, štirje poslanci SD in samostojna poslanka Mojca Šetinc Pašek. So pa poslanci sredine hkrati nehote razgalil dojemanje o svojem delovanju in moči odločanja. Očitno so se šele zdaj, ob tako občutljivi temi ovedli, da ima odločanje za posledico tudi prevzem osebne in kolektivne odgovornosti. Dobro jutro!
Slovenija že dolgo pretehtava potrebnost uzakonitve evtanazije in še vsakič doslej so to možnost uspeli ovreči njeni nasprotniki. Ti so tokrat levemu polu očitali, da podpira “kulturo smrti, namesto življenja”. Pri tem jih v celoti podpira Cerkev. Ki se bo tudi v prihodnje s prižnic angažirala prepričati vernike, naj preprečijo sprejem tega zakona. Pridružuje se jim dobršen del zdravništva, ki nasprotuje evtanaziji. Tudi zdaj so predstavniki zdravništva in zdravniške organizacije obilno pripomogli k taktičnemu manevrskemu umiku Svobode v izhod razpisa posvetovalnega referenduma o tem zakonu.
Je bilo pa znova slišati vrsto utemeljenih razlogov, zakaj tak zakon Slovenija nujno potrebuje. Potrebujejo ga vsi državljani na poti v smrt zaradi nuje za končanje trpljenja v trenutku, ko nobena pomoč ni več možna in ne zaleže ter bolni le še strahovito trpi in si želi odrešilne smrti. Zato nekateri ugledni strokovnjaki izpostavljajo argumente, ki utemeljuje potrebo po sprejetju tega zakona in eden temeljnih navaja, da bi moral imeti vsakdo možnost svobodne izbire o sebi in o lastnem življenju v prihodnosti.
Tako bi lahko legalno odločitev sprejel v času, ko bi pri polni zavesti in neokrnjenem razumu sam odločil o sebi in svojem življenju takrat, ko bo hudo trpel zaradi usodne bolezni in bo nemočno prepuščen skrbi ter negi drugih in ko bo oropan temeljnega človeškega dostojanstva. Česar si ne želi in noče. Zato mnogi še naprej upajo, da bo v Sloveniji kmalu prevladal zdrav razum odločevalcev in bo tak zakon z vsemi varovalkami le doživel sprejem ter omogočil vsakomur dostojno slovo. Ker mu bo tako prihranil agonijo neizmernega trpljenja na poti v smrt.
A kdaj bo to, ne ve nihče. Slovenija ni Nizozemska, ki je postopek pomoči pri prostovoljnem končanju življenja uzakonila že leta 2001. Takoj za tem je enako storila Belgija. Sledili so Luksemburg, Švica, Španija, Avstrija, Kolumbija, Nova Zelandija, Avstralija in številne države znotraj ZDA.
Slovenija, za razliko od mnogih razvitih držav, niti še ni poskrbela za dobro razvejano in strokovno usposobljeno mrežo paliativne oskrbe. Tudi ne za dobro mrežo osnovne oskrbe bolnih starostnikov z dovolj negovalci v domovih ostarelih. Niti ne za mrežo hospicev, ki bi bili financirani z javnim denarjem. Prav zato breme nege in oskrbe neozdravljivo bolnih povečini pade na bližnje, zakonce, otroke, druge sorodnike … Ki nego in skrb komaj zmorejo in zaradi tega težaškega dela izgorevajo ter sami zbolevajo. Denarja za pot v tujino, kjer bi si na smrt bolni plačal evtanazijo, večina takšnih bolnikov nima. Tisti, ki pa to zmorejo, že hodijo dostojno umret v tujino. A o tem se ne govori, ker se vse to namerno odriva iz osredja javnega življenja in zavesti …
Zato je v zadnji parlamentarni razpravi govoričenje poslancev, nasprotnikov uzakonitve evtanazije, o potrebnosti urejene paliativne oskrbe zvenelo kot izredno nesramna žalitev. Žalitev za vse zaposlene v institucionalnem domskem varstvu ostarelih, ki se soočajo s pomanjkanjem kadra in ponižujočimi plačami negovalcev. Žalitev za svojce, ki zaman čakajo na sprejem težko bolnega ostarelega v domsko nego. Žalitev za tiste, ki nujno potrebujejo hospic, a teh ustanov skoraj ni. Žalitev za bližnje, ki komaj zmorejo negovati doma na smrt bolne sorodnike. Ni pa nihče od poslancev v tem govoričenju omenil, kaj, kdaj in kako se bo sam takoj angažiral za vzpostavitev sistema dobre paliativne oskrbe. Farsa, torej!