“Vodovodarji” za afero Watergate

HBO je uvod v prihajajoče filmsko poletje začinil s politično-satirično miniserijo Vodovodarji iz Bele hiše, ki ponudi zelo zabaven uvid v dogajanje okoli enega od največjih političnih škandalov v zgodovini Združenih držav Amerike - afero Watergate. Pod drobnogledom je ekipa tako imenovanih “vodovodarjev” oziroma posebnih preiskovalcev iz Bele hiše, ki so zakuhali omenjeno afero, ki je kulminirala z odstopom ameriškega predsednika Richarda Nixona.

Po izvrstno enigmatični in (ne)kompatibilni igralski kemiji med Woodyjem Harrelsonom in Matthewom McConaugheyjem v prvi sezoni Pravega detektiva se Harrelson vrača v “lažji” različici. Tokrat je ob njegovem boku zelo gobezdavi Justin Theroux (odličen v precej spregledani seriji The Leftovers), ki je upodobil nekdanjega agenta FBI G. Gordona Liddyja, sicer dejanskega “scenarista” operacije vloma v prostore Nacionalne komisije Demokratske stranke v zgradbi Watergate v Washingtonu. Posebno ekipo preiskovalcev, ki se jo je dejansko oprijelo ime Vodovodarji, je sestavil Bud Krogh, v seriji pa ga je upodobil “Madmanovec” Rich Sommer. Krogh je leta 2007 v soavtorstvu s sinom Matthewom izdal knjigo z naslovom Integrity, po kateri je tudi nastala pričujoča mini serija.

Krogh spajdašil klena republikanca

Prav Krogh je dejansko zbobnal skupaj klena republikanca, ki sta se znašla v kariernem krču - odštekanega navdušenca nad Hitlerjem Liddyja in zadrtega antikomunista ter nekdanjega agenta CIE E. Howarda Hunta (Harrelson). A pridružilo se jima je še nekaj oseb. To ekipo, za katero se v seriji že na začetku izkaže, da ni najbolj briljantna, je “blagoslovila” in financirala ožja ekipa ameriškega predsednika Richarda Nixona pred njegovo vnovično kandidaturo. Služila naj bi predvsem prestrezanju “uporabnih” informacij iz nasprotnega, demokratskega političnega pola. Toda njihova avantura se je klavrno končala 17. junija leta 1972 z aretacijo. Krogh, Liddy, Hunt in drugi njihovi najožji sodelavci so svoje “grehe” plačali z zaporom, Nixon pa še danes velja za edinega ameriškega predsednika, ki je mandat končal predčasno z odstopom.

Drugačen, zabaven pogled na afero Watergate

Afera Watergate je bila doslej večinoma izpričana ali iz zornega kota Ovalne pisarne (na primer Nixon Oliverja Stonea) ali novinarskega (najbolj znan Vsi predsednikovi možje). Nihče pa se je še ni lotil iz perspektive operativcev, ki so stali za vohunsko, vlomilskimi “podvigi”. Petdelna serija (naslednja dva torka sledita še po en del) sloni predvsem na komično-karikiranem odnosu Hunt-Liddy. Hunt je sicer malce bolj prizemljen in očitno izkušenejši operativec, medtem ko se Liddyju, očitno tudi velikemu navdušencu nad vohunskimi filmi, velikokrat odpelje prav zaradi prebujne domišljije. V ozadju dogajanja pred izbruhom afere spremljamo sicer tudi precej pestro Huntovo družinsko življenje. Ta je poročen z bivšo vohunko, danes pa 100-odstotno “zaposleno” gospodinjo in materjo, ki vzgaja štiri otroke. Sive lase jima povzroča predvsem neprilagojena, liberalna hčerka, ki ji gre zelo v nos očetovo klečeplazenje pred Belo hišo.

A kot omenjeno že uvodoma, Vodovodarji iz Bele hiše predvsem prinašajo drugačen, svež in zelo komičen pogled na afero Watergate. In ne glede na šaljivi ton, ki so ga ubrali režiser serije David Mandel in scenarista Alex Gregory ter Peter Huyck, številne zgodovinarje, politologe in druge poznavalce še dandanes bega vprašanje, le kako je Nixonova administracija “požegnala” to ekipo nebogljencev?!

---