Vse je transakcija
Cate Blanchett ponovno blesti. Z vlogo manipulativne avtokratske dirigentske “matrone” v psihološki drami Tár je ustvarila še eno v vrsti svojih izjemno markantnih vlog, s katero se ji letos najverjetneje nasmiha še tretji oskar. Tár je sicer tudi nesporni favorit filmskih kritikov, ki se pojavlja na številnih lestvicah najboljših filmov leta 2022. V slovenske kinematografe prihaja februarja.
Cate Blanchett se za vlogo manipulativne dirigentke in skladateljice Lydie Tár nasmiha še tretji oskar.
Pod režijo se podpisuje precej neznani ameriški režiser Todd Field, ki je pred tem leta 2001 režiral dramo V pasti (In the Bedroom) in leta 2006 psihološko dramo Mali otroci (Little Children), za kateri je prejel tri nominacije za oskarja. A Field, ki ima za seboj veliko daljšo kilometrino kot igralec, med drugim je bil tudi “učenec” Stanleyja Kubricka (vloga Nicka Nightingalea v Široko zaprtih očeh), je po zelo dolgi režiserski pavzi na lanski beneški Mostri predstavil svoj tretji celovečerec Tár. Gre za zelo intenzivno psihološko dramo, ki skorajda v celoti sloni na izvrstni igri Cate Blanchett v vlogi izmišljene svetovno znane dirigentke in skladateljice Lydie Tár, za katero se izkaže, da deluje po načelu vse je transakcija, še posebej pa so njen predmet zanimanja mlade vzhajajoče glasbenice ...
Ni težko ugotoviti, zakaj se Tár pojavlja na vrhu seznamov najboljših filmov lanskega leta. Gre za zelo prefinjeno, intelektualistično psihološko dramo, v kateri se zrcalita aktualni, politično korektni temi - gibanje Me Too in tako imenovana “cancel kultura”, ki mu je sledila, in je s scene ekspresno zradirala številne svetovne umetnike.
Zvezdnica v svetu klasične glasbe s “hibo”
Lydia s svojo ženo, prvo violino berlinske filharmonije Sharon (Nina Hoss), in z njuno posvojeno hčerko na prvi pogled živi sanjsko življenje. Kot prva ženska se je zavihtela na čelo čislane berlinske filharmonije. V Berlinu si je tudi ustvarila družinski dom v fascinantnem, betonskem penthousu. Kot zanimivost, stanovanje je v lasti znanega nemškega oglaševalca in zbiralca umetnin in ga je dal zgraditi nad prvim domovanjem kultnega berlinskega kluba Berghain, na začetku, med drugo svetovno vojno, pa je bilo zaklonišče pred letalskimi napadi. Prav ta hladna arhitektura sicer še bolj poudari prepad, ki začne polagoma zevati med člani družine ... Lydia je v Berlinu ohranila tudi svoj prvi dom, kamor se zateče, ko potrebuje mir ... in diskretnost. Zvezdnica v svetu klasične glasbe, ki gostuje po najbolj znanih svetovnih odrih in občasno predava tudi na najbolj imenitni ameriški glasbeni akademiji Juilliard, ima namreč tudi svojo temačno “hibo”.
Eno od osrednjih vlog v filmu ima njena osebna asistentka Francesca (Noémie Merlant, sicer nepozabna v Portretu mladenke v ognju), tudi mlada ambiciozna glasbenica, ki ji je zelo lojalna in predana, vse dokler ne pride do pretresljivega dogodka, ki njun odnos obrne na glavo, prav tako pa Lydiino pozicijo moči ...
Zakaj je ljubljenec kritikov?
Torej, ni težko ugotoviti, zakaj se Tár pojavlja na vrhu seznamov najboljših filmov lanskega leta. Gre za zelo prefinjeno, intelektualistično psihološko dramo, v kateri se zrcalita aktualni, politično korektni temi - gibanje Me Too in tako imenovana “cancel kultura”, ki mu je sledila, in je s scene ekspresno zradirala številne svetovne umetnike. Tár je sicer zanimiv, ker perspektivo iz moške obrne na žensko, lezbično, o kateri je manj govora oziroma je manj izpostavljena. Toda, če je Field zelo postopoma in med vrsticami razkrival Lydiino manipulatorsko stran, je v nadaljevanju njen sestop s prestola prikazal zelo nedodelano, šablonsko, “weinsteinovsko”. Cate Blanchett ne glede na to blesti tudi kot psihična razvalina, ki ji je zmanjkalo tal pod nogami. Kot zelo pomenljiv pa se izkaže eden od začetnih prizorov, ko Tár predava na Juilliardu in si za svojo tarčo izbere študenta, ki ji je dejal, da glede na svojo spolno identiteto se ne bi mogel nikoli potopiti v opus Johanna Sebastiana Bacha, ker naj bi bil mizogin. V tem prizoru je na neki način skoncentrirana tudi usoda Lydie Tár in sproža poglavitno ter zelo aktualno vprašanje, ali umetnika in njegovo delo ločiti od njegovega (morebiti nečednega) zasebnega življenja ali njegov opus obravnavati celostno, z zasebno dediščino vred?