Borbe karibske skupnosti v Londonu

Eden najbolj angažiranih sodobnih britanskih režiserjev Steve McQueen, ki je s svojim tretjim celovečercem 12 let suženj osvojil tudi oskarja za najboljši film, se je s petdelno antologijsko serijo Majhna sekira na HBO ponovno vrnil na področje pravic temnopoltih, in sicer se je tokrat osredotočil na položaj karibske skupnosti v zahodnem Londonu od konca 60. do začetka 80. let minulega stoletja.

Steve McQueen je ta projekt razvijal več kot deset let in je skozi pet različnih zgodb karibskih priseljencev posredno sicer opisal tudi svoje odraščanje v Londonu in številne diskriminacije, ki jim je bil izpostavljen. McQueen je namreč karibskega porekla, starši so se priselili v London iz otoških karibskih držav Grenade in Trinidada, odraščal pa je prav v zahodnem Londonu.

V prvem in tudi najdaljšem delu (dve uri) obravnava resnične dogodke karibske skupnosti v Notting Hillu v 70. letih, ki je svoje družabno središče našla v restavraciji Mangrove. Njen lastnik, personal in gosti so bili kmalu po odprtju tarča številnih racij, s katerimi so policisti želeli prestrašiti in onemogočiti delovanje lokala. A v tem času je začelo tudi gibanje Črni panter v Londonu širiti idejo o boju proti diskriminaciji temnopoltih, ki je opogumilo lastnika, da se zoperstavi policijskemu nadlegovanju. Njihov boj je kulminiral v demonstraciji, uperjeni proti lokalnim policistom, ki, kot je bilo večkrat prikazano v prvem delu, so se zelo brutalno izživljali nad lokalno karibsko skupnostjo tudi izven lokala Mangrove. Že v prvih nekaj minutah prvega dela namreč glavni policist med razlago mlajšemu novincu, kako se dela v tem okrožju, reče: “S temnopoltimi je treba enako ravnati kot nekoč z Irci,” katerim v Angliji prav tako ni bilo z rožicami postlano.

McQueen, ki si je naslov za serijo izposodil v pregovoru “če si ti veliko drevo, smo mi majhna sekira” in je kasneje končal v znani skladbi Boba Marleyja Majhna sekira, je v prvem delu zelo premišljeno, brez odvečnega balasta predstavil tedanje dogajanje. Še posebej pa blesti, ko se dogajanje preseli v sodno dvorano, kjer z zelo dobrim scenarijem pokaže trhlost obtožb in vseprežemajoči rasizem, ki se je najbolj kazal skozi zelo utrjene predsodke. V drugem delu zajadra v popolnoma drugačne vode, kjer je kritika tedanjega sistema bolj v ozadju.

V Ljubezenskem rocku McQueen z izjemno čutno režijo pokaže “brstenje” prve ljubezni in kako je glasba globoko zakoreninjena v DNK karibske skupnosti. V tretjem delu se loti resnične zgodbe Leroyja Logana in njegovega boja z rasizmom v policiji, v četrtem McQueen spregovori o še eni resnični zgodbi, in sicer pisatelja Sheyja Colea, v zadnji pa obravnava tedanji šolski sistem. Vsaka zgodba je svet zase, a iz vseh vejejo temeljne vrednote odprte družbe, predvsem svoboda in strpnost.

---