Če bi bil Bobby Fisher ženska ...

Ena od trenutno najbolj gledanih vsebin na Netflixu je presenetljivo serija o šahu. Damin gambit (The Queen's Gambit), v kateri spremljamo izmišljeno zgodbo šahovske genialke Beth Harmon, je, kot kaže, navdušila tako poznavalce šaha kot popolne amaterje.

Razloga sta predvsem dva. V seriji na eni ravni spremljamo dramatično in psihološko precej razvejano zgodbo o odraščanju čudežne šahovske deklice, na drugi pa zelo realističen prikaz ameriške šahovske scene v 60. letih minulega stoletja. Avtorja Scott Frank in Allan Scott sta se lotila filmske predelave romana Walterja Tevisa z istoimenskim naslovom iz leta 1983, njuna svetovalca pa sta bila nihče drug kot šahovski velemojster in večkratni svetovni prvak Gari Kasparov in najbolj izkušen šahovski trener v ZDA Bruce Pandolfini, ki se pojavi tudi v seriji - kot direktor šahovskega turnirja v Kentuckyju.

Od partij s hišnikom do svetovne šahovske smetane

Prva dva dela sedemdelne serije sta posvečena odraščanju Harmonove. Pri osmih letih je izgubila mater in kmalu pristala v sivi in hladni sirotišnici, kjer so ji edine svetle trenutke predstavljale šahovske partije s hišnikom. Ta je kmalu sprevidel njen talent, njegova pomoč pa je bila ključna, da je deklica lahko naredila prve korake na šahovski sceni. V tem obdobju se je Beth tudi usodno zasvojila z amfetamini, ki so jih v sirotišnici nekaj časa delili skorajda kot bonbone na dnevni ravni, v seriji pa je sicer zmotno prikazano, da ji ti še dodatno pomagajo pri vizualizaciji šahovskih partij. Za še bolj dramatičen lik se je razbitemu družinskemu okolju in uživanju amfetaminov kasneje pridružila še zloraba alkohola …

V čevlje odrasle Harmonove je stopila odlična Anya Taylor-Joy, ki je nase najprej opozorila z izjemno glavno vlogo v eni najboljših psiholoških grozljivk zadnjih let Čarovnica Roberta Eggersa, pred Kraljičinim gambitom pa smo jo lahko spremljali tudi v vlogi dvolične žene enega od članov zloglasne tolpe Peaky Blinders v istoimenski nadaljevanki. Taylor-Joyjeva je v svoji najnovejši vlogi odlično ujela tragično, osamljeno in nekonvencionalno osebnost Harmonove ter njeno obsedenost s šahom.

Fisher ni bil naklonjen ženskim šahistkam

Zdi pa se, da je pisec literarne predloge Tevis, sicer zagrizen amaterski igralec šaha, z likom Harmonove in njeno genialnostjo želel vnesti neko upanje, da bo slej ko prej nastopila enakopravnost spolov tudi na področju šaha, kjer so ženske bile in so še vedno v zakulisju, ta ideja pa je vseskozi prisotna tudi v seriji. Pisec New York Timesa in poznavalec šaha Dylan Loeb McClain pa gre še dlje. V načinu igranja Harmonove in nekaterih življenjskih okoliščinah vidi številne povezave z velikim šahovskim prvakom Bobbyjem Fisherjem, ki je imel precej posebna stališča, denimo, bil je zanikovalec holokavsta kljub svojim judovskim koreninam, ni pa bil preveč naklonjen niti ženskim šahistkam. V nekem intervjuju iz leta 1963 je celo dejal, da so ženske v šahu “grozne” in da je to zato, “ker niso tako pametne”. Kakorkoli že, Loeb McClain prepoznava številne fisherjevske poteze v Harmonovi. Oba druži napadalna igra, profesionalno preživljanje s šahom, učenje ruščine, lepe obleke … Serija, ki se dogaja med leti 1958 in 1968, časovno sovpada tudi z vrhuncem Fisherjeve kariere, ta pa se je tako kot Harmonova na neki točki kot najstnik moral znajti sam ... Ne nazadnje tudi njen finalni spopad aludira na sloviti dvoboj med Fischerjem in Borisom Spaskijem leta 1972 na Islandiji.

---