Dedek Mraz, prinesi nam Izolane

Nanese pač tako, da se je treba posloviti. Od še enega leta, od prijateljev, znancev, s katerimi si ga preživel. Si zapomniti dobre stvari, pozabiti tiste nekoliko slabše. “Šu kon la vita,” bi porekle brhke kelnarce v bližnjem Čirkolu, tem večjezičnem biseru sredi Kopra, v katerem se v vonju jutranje kave prepletata vsakodnevna službena rutina okoliških uslužbencev ter radoživa zvedavost srednješolcev in študentov. In prav tukaj, srebajoč Nerino temno opojno poživilo, sem v uho ujel tisto znano Mlakarjevo božično ... Saj veste, tisto o najlepših željah vsem putanam, šašinom, bandi ciganski ... Odpustljiv, je tale naš poet, pa obenem zelo hud, na božični večer.

A ker se bliža novega leta dan, se spodobi, da sem tudi jaz v svojih željah dobrohoten. Ene so prav majhne, drobcene, in ni hudič, da ne bodo naletele na razumevanje tistega dobrodušnega sivobradega moža iz daljnih sibirskih krajev, na katerega smo jih naslavljali mi, generacija brezbožcev.

Svojim nekdanjim someščanom v novem letu želim, da bi se iz Izolčanov in Izoljanov prelevili v Izolane, kar so vedno bili in bodo. Saj je potreben le en skromen klik ...

Začnimo kar v domačem okolju. In komu naj zaželim, da bi bil v prihodnjem letu uslišan, če ne prvemu in edinemu, ki zmore in zna, mojemu županu seveda. Saj vem, težko bo postoril vse, kar ima v mislih, ko pa njegovih pogledov v prihodnost včasih ne razumemo najbolje. A, čakajoč na bogate sultane, emirje in ostale trgovce z novci ... naj prihrani svoj stolp za boljše čase in se raje loti tistega okostnjaka tam doli na Bonifiki. Pa ne le tiste vidne sramote, temveč tudi one skorajda že pozabljene, ki sliši na ime olimpijski bazen. Saj bo gotovo uspel dokazati, da zaradi ladij pred mestom ne morejo mirno spati niti v Gračišču, Gradinu ..., in v občinsko malho bo spet kapnilo nekaj več luškega denarja. In kdo bi znal bolje upravljati z njim, kot zvesti GG Mišič, ki je v življenju preverjeno zaslužil več kot le za en kapučin? Vem, da je županu bolj pri srcu nogomet, a kot obmorski človek gotovo trpi ob dejstvu, da nas v vodi prekašajo neki kontinentalci. Zatorej na delo, vrli dvojec: naj ob letu osorej na močvirju zasveti Komunalni olimpijski bazen! Pa da ne bo pomote: čeprav so moje klubske barve za vekomaj izolanske, želim veliko sreče tudi koprskim nogometašem. Maribor in Olimpija, prihajamo!

Da sem narobe napisal, me opozarja vijugasta črta pod pridevnikom “izolanski”, prav je menda izolski. Pa smo tam: svojim nekdanjim someščanom v novem letu želim, da bi se iz Izolčanov in Izoljanov prelevili v Izolane, kar so vedno bili in bodo. Če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi tega, da kolega Šuligoj ne bi ven in ven bril iz nas norca. Potem ko je že avtorica teh Izoljanov v učenih knjigah priznala svojo zmoto, naj jo vsaj v računalniških modrostih popravijo ... Lepo prosim ... saj je potreben le en klik.

A kaj ko so pota gospodova včasih nepredvidljiva ... Tako lahko le pobožno prišepnem tistim tam gori v prestolnici, naj pogosteje prisluhnejo nam, tukaj na obrobju, ko se v našem lokalnem umu porodi kaj, boggsigavedi, celo uporabnega in pametnega. Naj, recimo, meni še vedno mrzek prometni minister končno nažene svoje ljudi v dir, da ne bodo mencali s temi božjimi lokalnimi vinjetami, naj vso stroko vpreže v izgradnjo drugega železniškega tira, naj resno vzame v precep novo traso cestne povezave s Hrvaško, ki mu jo je tako rekoč na pladnju na mizo prinesel ne kdorsibodi, temveč nekdo, ki je na podobnem stolčku že sedel ... Prvemu med ministri pa prihodnje leto rade volje posodim klešče ... Bova skupaj rezala žico.

Ravno pravšnji je čas, da tudi našim bralcem zaželim vsega lepega na ta predpraznični dan. Saj se vse vaše želje ne bodo uresničile, vem. A o tistih drobnih in malo večjih, iz katerih je sestavljena zgodba življenja, bo na teh straneh vedno dovolj prostora. O njej bodo z vso resnostjo pisala mlada peresa, ki najbolje razumejo čas, ki ga živimo.

---

---