Make cous cous not war*

Le nekaj dni pero zastane ... bi porekel pesnik in se zdrznil ob številu dogodkov, ki se zgodijo v času, ko se črnilo komajda utegne dodobra posušiti.

Od začetka reke beguncev do reke krvi v Parizu sta minila le dva tedna. Dovolj, da so vzniknila vprašanja, ki jim večina ljudi ne pozna odgovora. In kjer ni pravih odgovorov, nastane prazen prostor za delne resnice, napačna sklepanja, posploševanja, sovražni govor ... Zato, spoštovani mufti Nedžad Grabus, verski voditelj slovenske Islamske skupnosti v Sloveniji, izkoristite odprte poti, ki so na voljo, in v imenu 60 tisoč slovenskih sodržavljanov muslimanske veroizpovedi vsem nam ponovite vse tisto, kar ste zapisali v deklaraciji o miroljubnem sobivanju in spoštovanju, ki ste jo sprejeli po napadu na časnik Charlie Hebdo. Resda je tudi splet včasih priročna bližnjica, a jasna beseda živega človeka zaleže veliko bolj. Ne le ob prazničnih priložnostih, temveč tudi tedaj, ko se soočamo s tragičnimi posledicami verskega sovraštva. Ti štirje dnevi, ki so pretekli od krvavega pariškega petka, so bili prepolni molka.

Da je zid, ki se ob valu beguncev in tragičnih dogodkih v Franciji začenja dvigovati med dvema svetovoma, krščanskim in muslimanskim, moč rušiti tudi na povsem nevsiljiv, prijazen in celo malce hudomušen način, sem pred dnevi opazil na enem od letališč na jugu Italije, tam, kjer je begunski val iz severne Afrike najprej butnil v Evropo. “Make cous cous not war” je pisalo na velikem panoju, ki je resda zgolj vabil na turistično prireditev, a je bil obenem svojevrsten poziv k strpnosti, sprejemanju drugačnih kultur in običajev. Za nepoznavalce: kuskus je zelo razširjena in preprosta hrana arabskega sredozemskega sveta, ki je svojo domovinsko pravico v ribji izvedbi našla tudi v kuhinji južne Italije. Nekakšen kulinarični most torej ... a nekje ga moramo začeti graditi.

V domače loge. Človek skoči za dan ali dva po svetu in ob povratku ugotovi, da je konec ene velike ljubezni. Saj vemo, da je slednja minljiva, a da bi se po desetletju in več neomajne zvestobe razšla koprski župan in podjetni gradbinec ... Je posredi nezvestoba? Je kriva zgolj tista lepotica, predmet poželenja, ki jo včasih s klišejem imenujejo “okroglo usnje”? Bosta ohranila spodobne odnose tudi po ločitvi od nogometne žoge in poslov? Kdo nam bo poslej gradil krožišča in ceste? Je bila ureditev okolice tistega betonskega strašila tam doli na koprski Bonifiki, ki je v gradbeništvu odprla povsem nova, revolucionarna obzorja (najprej posadiš rožice, potem šele spraviš hišo pod streho), labodji spev njunih skupnih podvigov? Kdo bi vedel, “živi bili pa vidjeli”, bi porekli naši južni bratranci. A eno je gotovo: mlajšemu Gubercu ne bo nikdar več bolj mar za vnovično volilno zmago koprskega župana kot za rezultat ekipe, katere kapetanski trak je nosil.

Neslavno se bo očitno končala zgodba z lokalnimi vinjetami, ki naj bi razbremenile obalno cesto. Vztrajam: zdijo se mi dobra in celo dobičkonosna zamisel. A nespodbudne neuradne vesti iz ministrstva za infrastrukturo pričajo o trojem: da se vladajoči možje v prestolnici požvižgajo na predloge, ki motijo njihov uradniški mir; da je za okolje, ki jih je izvolilo, kaj malo mar istrskim poslancem, še posebej zastopniku italijanske manjšine v parlamentu, v katere interesu je čim lažji čezmejni pretok ljudi; in tretjič: glas koprskega župana seže kvečjemu do Črnega Kala.

Naj končam v malce bolj veselem tonu, takem martinovem, ki je vladal pretekli teden. Po Kopru kroži šala, ki gre nekako takole: koprski župan povabi na kavo šefa Komunale G. G. Mišiča in mu spotoma naroči: “Kupi mi Primorske novice.” Mišič izpolni naročilo, a ob vstopu v županovo pisarno reče: “Nekam drage so bile ...”

* Kuhajmo kuskus, ne vojskujmo se

---

---