Test: elektrognani Opel vivaro-e enjoy

Kot del električne evolucije se električni pogon seli tudi na večja gospodarska vozila, eden takih je opel vivaro, ki je z elektrifikacijo postal in ostal presenetljivo uporaben dostavnik v mestih.

Da bi električni vivaro  končal pri kupcu-posamezniku, je malo 
verjetno - podjetja pa ga bodo znala izrabiti, sploh če se lahko flota 
polni čez noč in na dan avto ne bo prevozil več kot 250 
kilometrov.
Da bi električni vivaro končal pri kupcu-posamezniku, je malo verjetno - podjetja pa ga bodo znala izrabiti, sploh če se lahko flota polni čez noč in na dan avto ne bo prevozil več kot 250 kilometrov.  

Vivaro-e si deli električni pogon s corso-e in ostalimi neposrednimi sorodniki iz iste tovarne v Franciji. Karoserijska izvedba ima kratko ali daljšo medosno razdaljo, pri obeh pa je skupna teža 3,1 tone in nosilnost do 1.226 kilogramov. Višina strehe je samo ena, notranjost furgona pa je identična tisti z običajnim motorjem in omogoča do 2,6 metra dolge tovore. Skupna prostornina uporabnega dela je 5,6 kubičnega metra. Testni vivaro-e je bil krajši, medtem ko podaljšana različica ohranja enako medosno razdaljo, z daljšim zadkom pa pridobi še dodatni kubični meter prostora.

Pomemben del zgodbe je baterija, na voljo je ali 50 ali 75 kWh, taka kot v našem testnem primerku, ki na papirju obljublja 330 kilometrov dosega, čeprav je v realnosti ta doseg skoraj 100 kilometrov nižji, a je vse pogojeno z načinom vožnje in vremenskimi razmerami. Na Petrolovih hitrih polnilnicah se je baterija polnila s 60 kW moči, kar pomeni, da ga lahko v celoti napolnimo v nekaj več kot uri.

Malenkostno drugačen

Potniška kabina je, po pravici povedano, za večje šoferje utesnjena. Od armaturne plošče do zadnje stene s sedeži vred je zelo malo prostora, višjerasli pa bodo negodovali nad sredinsko konzolo, kjer sedi prestavna ročica, ki vzame prostor za desno koleno. Vivaro-e je praktično minimalistična predelava svojega dizelskega brata. Spremenjeni so samo merilniki, na sredinski most je namesto ročice dodana kombinacija gumbov, vse ostalo pa je praktično enako. Celo ključ za zagon - ne, ni gumba, ampak klasičen kontakt, namesto vžiga pa se aktivira električni del pogona. Z neposrednim navorom motorja je vivaro-e izjemno živahen, z baterijami tudi dovolj stabilen zaradi nizkega težišča.

Pri furgonu je pač treba paziti na tiste zadaj z vzvratnimi ogledali, čeprav so pustili tudi osrednjega na vetrobranskem steklu, ki kaže - nič, ker je za sedeži stena do nakladalnega dela. Osrednji sedež ima pod sedalom še manjši odlagalni prostor, desnemu sedežu pa lahko sedalo dvignemo in dobimo še nekaj dodatnega prostora za prevoz. Do zadnjega dela dostopamo skozi dvokrilna zadnja vrata ali drsna vrata na desnem boku.

Ni za vožnjo po avtocestah

Vivaro-e ima tri načine vožnje, v normalnem načinu je na voljo 80 odstotkov moči in navora, to omejitev odpravimo v načinu power, če je kombi zares naložen in je pred nami klanec, ob običajni vožnji pa občutne spremembe ne bo. Eco način na drugi strani omeji moč na 60 in navor na 70 odstotkov. Večina dinamike se tu poslovi, prinese pa nekaj več dosega. Tu sta tudi dva načina regeneracije, običajni in z izdatnim zaviranjem, kjer popustitev stopalke za plin (počasi si bo treba izmisliti drugačen izraz) prižge zavorne luči. Ena od reči, ki jih konkurenca ne ponuja, je tudi možnost vleke tono težke prikolice. Če se vrnemo še malo k vožnji, vivaro-e je idealen za mestno službo, dostavo do lokalov ali delavnic, prevoze pohištva in tako naprej. Poraba na testu je znašala 27 kWh in nekaj malega čez na sto kilometrov. Čim pa gre avto izven mestnih ulic na hitrosti do 100 kilometrov na uro in na avtocestni del s 130 km/h, poraba skokovito naraste, pri 90 km/h na 34,5 kWh, na avtocesti pa celo 44 kWh. Tako nas je zanimal krog na ljubljanski obvoznici po omejitvah. Za en krog je šla skoraj četrtina baterije. Vivaro-e se bo tako veliko bolje počutil v mestu.

Druga plat te zgodbe pa je seveda cena - furgon M z opremo M se začne pri 43.640 evrih. Dodatki so nesorazmerno dragi. Samo odlagalno mesto pod srednjim sedežem, kjer se dvigne sedalo, stane 820 evrov. In tako pridemo do zaključka, da je 50 tisočakov v primerjavi s klasičnim vivarom odločno preveč, kar pa je tako ali tako rak rana elektrifikacije v vseh segmentih. Že res, da država primakne nekaj subvencij in da podjetja nakup opravijo z odbitim DDV, vseeno pa bo ta številka na cesto postavila kakšen primerek manj, kot bi ali kot bo, ko bodo cene električarjev bližje klasičnim vozilom z motorji na notranje izgorevanje.


Najbolj brano