“Primorski prostor ni dovolj povezan”

Rudi Pavšič bo danes na kongresu v Trstu še zadnjič nastopil kot predsednik Slovensko kulturne gospodarske zveze (SKGZ), ki jo je vodil kar 23 let. Za ta položaj se potegujeta Ksenija Dobrila in Igor Kocjančič. In kakšna je bilanca Pavšičevega 23-letnega dela?

TRST >Ko ste leta 1996 postali predsednik, je bila SKGZ po zlomu TKB v razsulu, dejansko na robu razkola. Kakšno SKGZ prepuščate svojemu nasledniku ali naslednici?

“Objektivno je pri veliko boljšem zdravju. Imamo središčno vlogo v manjšini, smo priznana organizacija. To je rezultat dela ekipe, ki je prevzela organizacijo v težkem času in verjela v njen pomen in obstoj.”

Rudi Pavšič

dosedanji predsednik SKGZ

“Primorci smo si podobni v narečju, po slogu življenja in mediteranski sočnosti in barvitosti, živimo drug ob drugem, a še vedno drug mimo drugega. Skupnih pobud ni.”

Po čem bi si želeli, da bi se vas spomnili? Kateri so dosežki oziroma dogodki, ki po vaši oceni izstopajo v tem vašem dolgem predsedniškem mandatu?

“Najprej to, da sem skupaj z drugimi prispeval, da je organizacija sploh obstala. Takrat so ji mnogi napovedovali konec, tudi v naših vrstah so nas nagovarjali, naj SKGZ ukinemo in vse spremenimo, z imenom vred. A smo šli naprej. Obdržali smo vse organizacije, ki so gravitirale okrog nas. Drugo je seveda zaščitni zakon, pri odobritvi katerega je SKGZ odigrala pomembno vlogo. Pomenil je mejnik v zgodovini naše skupnosti, predvsem zaradi priznanja Slovencev na Videmskem. Po odobritvi zakona je v Benečiji zaživelo veliko novih pobud.”

Kaj še?

“Bil sem predsednik te organizacije v času epohalnih sprememb v Evropi, v našem prostoru in sami Sloveniji. Članstvo Slovenije v Evropski uniji je bilo uvod v novo poglavje v odnosih med Italijo in Slovenijo. V teh dinamikah je bila SKGZ vedno prisotna. Naši pogledi so bili upoštevani. Veseli me tudi proces tesnejšega sodelovanja s Svetom slovenskih organizacij (SSO). Ne verjamem, da obstaja v manjšini resna alternativa dogovarjanju med krovnima organizacijama. Zagovarjam stališče, da bo to sodelovanje moralo prej ali slej pomeniti zlitje dveh krovnih v eno samo.”

Obstaja tudi drugačen vtis: da manjšina stopica na mestu in da konkretnih rezultatov ni.

“Eno so spremembe v našem prostoru in razvoj odnosov. Drugo vprašanje je, ali manjšinska organiziranost ustreza današnjim potrebam. Zagotovo ne. Del tega sistema sicer deluje, a je izzivov veliko, potreb po spremembah tudi. Predpogoj je sodelovanje obeh krovnih organizacij. Če ga ni, sprememb ni mogoče uresničiti. Vem, da obstajajo znotraj samih krovnih organizacij različni pogledi o organiziranosti, vendar ni mogoče trditi, da ni bilo ničesar storjenega.”

Vse gre zelo počasi.

“Prepočasi, ampak manjšina je po definiciji konzervativna. Ker se naši ljudje bojijo novosti. Ker ne vemo, kam vodijo, raje ohranjamo sistem takšen, kot je. Smo pa tudi preveč samokritični. Večina manjšin lahko o tem, kar imamo, le sanja. 320 organizacij je preveč, seveda. In iz faze množičnosti je treba preiti v fazo kakovosti.”

SKGZ je kulturna in gospodarska zveza. Kulturna sfera je bogata, z gospodarstvom pa so vedno težave. Ob izteku mandata puščate odprto vprašanje družbe KB 1909. Ni namreč jasno, kakšna bo njena usoda, kaj se dogaja z likvidacijskim postopkom ...

“Razumeti moramo, kakšna je vloga gospodarstva v tem prostoru. Ne le KB 1909, ampak tudi dejavnosti v okviru Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, bank, nepremičnin. Gospodarski forum sicer imamo, a ne deluje. V tem okolju prevladuje konkurenčnost. A manjšina čezmejno naravnano gospodarsko politiko vsekakor potrebuje. KB 1909 je tudi zgodba o uspehu, ni je mogoče ocenjevati zgolj na podlagi zadnjih let. Finančni del je ločen od nepremičninskega, negativni razvoj likvidacijskega postopka ga ne bi ogrozil.”

Nekateri o tem dvomijo.

“V Tržaški matici, skladu Trinko in družbi o tem ne dvomijo. Družbeno premoženje temelji na treh stebrih: lastništvu, nadzoru in menedžmentu. Preveč je prevladal menedžment. Pri KB 1909 se problemi vsekakor rešujejo.”

Ali ni nenavadno, da je likvidator družbe ista oseba, ki je glede na položaj v družbi objektivno odgovorna za nastalo stanje?

“Je nenavadno in se ne dogaja pogosto. Ampak to je bila odločitev sodnika, ne družbe. Sodnik je imel na mizi vse elemente za odločanje. Likvidator Boris Peric bo o stanju postopka na skupščini seznanil člane, člani bodo odločali. To ni lastnina manjšine, ampak lastnikov, ki so vanjo investirali. Sklad Trinko ima v družbi največji delež, ni pa večinski lastnik. V zadnjih letih je propadlo marsikatero slovensko zasebno podjetje, tudi odpuščalo je, a ni to vzbudilo nobenega javnega vznemirjenja.”

Vtis je, da je zdaj lokalna politika bolj naklonjena manjšini od državne, včasih je bilo obratno.

“Protislovenske gonje v tem prostoru ni, to je pokazalo tudi vprašanje reševanja Primorskega dnevnika in dveh tednikov. A politika bi morala narediti več. Glede zajamčenega zastopstva v parlamentu signalov ni, vladno omizje v Rimu ne deluje, obljubljeno je bilo deželno omizje, a ga še ni. Povem iskreno: razočaran sem, da moramo vedno znova vlagati toliko truda za reševanje vprašanj, ki bi morala biti za funkcioniranje demokracije samoumevna. Še vedno so stvari nedorečene, tudi v glavah marsikaterega politika. Še doživljamo zdrse, kot je bila letos Bazovica, napetosti v Benečiji, nerazumevanje za vprašanje zastopanosti Slovencev v italijanskem parlamentu.”

Ne bi bilo bolje, da bi skrb za manjšino v celoti prevzela Dežela?

“Zaščita manjšin je v Italiji ustavna obveza. Slovenskega parlamentarca mora zagotoviti Italija, ne pa, da zanj moledujemo. Dežela pa bi morala odigrati bistveno večjo vlogo. V Sloveniji pri vladi obstaja svet za manjšine. Sicer sem kritičen do njegovega delovanja, ampak bi kaj takega potrebovali tudi pri nas, imamo pa le deželni posvet, enkrat vsaka štiri leta. Deželni manjšinski zakon je obstal na mrtvi točki: sklad za manjšino je na primer izpraznjen. Tudi prisotnost Slovencev v deželnem svetu ni več zagotovljena. Potrebujemo tudi pomoč Slovenije.”

Slovenija. Zadnje čase se razglašate predvsem za Primorca. Kaj to pomeni?

“Sem del zamejstva, a se v njem počutim utesnjenega. Primorski prostor pa žal ni dovolj povezan. Primorci smo si podobni v narečju, po slogu življenja in mediteranski sočnosti in barvitosti, živimo drug ob drugem, a še vedno drug mimo drugega. Skupnih pobud ni. Še najbolj povezani ste novinarji. Pogrešam tudi politiko zaposlovanja v regiji. Nam primanjkuje kadra, nujno ga bo potrebno dobiti v Sloveniji, kar ne velja več samo za šport.”

Vloga Slovenije je lahko ključna.

“Slovenske sogovornike vedno opozarjam, da Slovenija nima pravega odnosa ne do manjšine ne do svojega obmejnega prostora. Morala bi pospešiti investicije v svoje obmejne občine in spodbujati medobčinske čezmejne mehanizme.”

Hladni smo tudi zamejci. Se bojimo konkurence?

“Res je, ampak če se bojimo primorskega soseda, ne tekmujemo na igrišču sodobnega sveta, smo zunaj tega igrišča.”

Aleksander Koren, Primorski dnevnik

---