Z ladijsko tehnologijo na pomoč zapuščenim solinarskim hišicam

Pod vodstvom Fakultete za pomorstvo in promet (FPP) se je začel projekt z nazivom Uporaba ladijske tehnologije za trajnostno oskrbo solinarskih hišic. Projekt je nastal v okviru projekta Univerze v Ljubljani “Študentski projekti za trajnostni razvoj”. V njem poleg študentov FPP sodelujejo tudi študenti strojništva, elektrotehnike, gradbeništva ter krajinske arhitekture.

Gre torej za interdisciplinarni projekt, ki ga izvajajo študenti iz različnih študijskih področij, v okviru česar študentje preučujejo, raziskujejo in razrešujejo različne izzive trajnostnega razvoja, s katerimi se srečujejo različni deležniki v lokalnem, regionalnem in globalnem okolju.

Primarni cilj projekta je izračunati možnost uporabe sodobnih ladijskih tehnologij za samooskrbo starih solinarskih hišic. Poleg predloga ustrezne tehnološke rešitve bodo študentje, ob uporabi inovativnega, problemskega in skupinskega pristopa k reševanju praktičnih problemov, pridobili nova znanja, kompetence in izkušnje za delovanje v skladu z načeli trajnostnega razvoja. Projekt bo trajal do meseca decembra.

Primarni cilj projekta je izračunati možnost uporabe sodobnih ladijskih tehnologij za samooskrbo starih solinarskih hišic.

Čeprav so zapuščene, v njih vidijo potencial

Sečoveljske soline so stare več kot 700 let. Od leta 1990, ko jih je Občina Piran razglasila za Krajinski park, so dejavnosti podrejene varstvu kulturne in naravne dediščine tega območja. Solinarska dejavnost se ne glede na njen pomen izvaja le še v severnem delu Lera, medtem ko je v južnem delu Fontanigge pridelava soli bila prekinjena že v 60. letih prejšnjega stoletja. Z izjemo dveh solnih polj na območju Muzeja solinarstva je območje Fontanigge vse od opustitve proizvodnje soli prepuščeno počasnemu razpadu in izginotju sledi nekdaj močno cenjene obrti.

Na Fontaniggah ob kanalih razpršeno ležijo kamnite hišice, ki so solinarjem in njihovim družinam služile kot prostor bivanja ter skladišča za orodje in sol v času solinarske sezone. Danes so od teh solinarskih hišic ostale le še zaraščene ruševine, na pogled brez posebne funkcije. Čeprav so hiške zadnjih nekaj desetletij zapuščene, pa nekateri pripadniki skupnosti območja in upravljalci Muzeja solinarstva v njih še vedno vidijo potencial.

Med sekundarne cilje projekta spada tudi izračun samooskrbe starih solinarskih hišic, ki bi bila mogoča z uporabo sončne energije in fotovoltaične tehnologije za pridobivanje električne energije, segrevanje vode in druge potrebe.

To območje je dom unikatni vegetaciji in preko 250 vrstam ptičev, ki med selitvijo v velikih vodnih telesih najdejo prenočišče. Takšno naravno dediščino je potrebno vzdrževati in jo na ne invaziven način izkoristiti.

Vprašati se je treba, kaj želimo od solin imeti čez dvajset let?

Med sekundarne cilje projekta spada tudi izračun samooskrbe starih solinarskih hišic, ki bi bila mogoča z uporabo sončne energije in fotovoltaične tehnologije za pridobivanje električne energije, segrevanje vode in druge potrebe. Znotraj hišic bi se nahajal desalinizator - ladijski evaporator, ki bi ločeval sladko vodo od slane in katero bi lahko uporabili za potrebe delovanja solinarskih hiš in spremljajočih dejavnosti.

Znotraj hišic bi se nahajal desalinizator - ladijski evaporator, ki bi ločeval sladko vodo od slane in katero bi lahko uporabili za potrebe delovanja solinarskih hiš in spremljajočih dejavnosti.

K projektu sodelujoči pristopajo z mnenjem, da aktivnosti v krajinskem parku Sečovlje ne bi smele biti odvisne od tega, v kakšnem stanju so sedaj, temveč od vprašanja, kaj od solin želimo imeti čez dvajset let. Če soline prepustimo nadaljnji degradaciji, bodo morda čez dvajset let popolnoma opuščene. S pravo miselnostjo pa njihovo usodo lahko spremenimo v nekaj pozitivnega za lokalno okolje in celo finančni rentabilno obliko obstoja.

Projektno delo študentov merjenja in izgradnje zaščitne opreme na morju

Na FPP so študenti pod pedagoškim mentorstvom doc. dr. Blaža Luina in delovnega mentorja Nejca Rožanca iz podjetja Sirio d.o.o. pridobili kompetence na področju pomorskih meritev, konstruiranja in zaščite opreme na morju. Sodelovanje spodbuja kreativno udejstvovanje, saj je bil namen, da bi študenti sami konstruirali podvodno plovilo za meritve.

Nastali sta dve idejni zasnovi, in sicer za t.i. jadralni dron (glider) ter za dron s thrusterji. Prva zasnova je primerna za daljšo plovbo, saj s pomočjo krilc podvodni dron “jadra” pod morjem na račun spremenljive gostote, ki jo doseže s prečrpavanjem vode v in iz balastnega tanka. Druga projektna zasnova je energetsko precej bolj potratna, vendar agilnejša, saj z več pari propelerjev in elektromotorjev določa smer plovbe.

Študentski projekt je še posebej zanimiv zaradi prenosa znanja iz gospodarstva. Študenti so spoznali znanja in veščine, ki jih imajo v podjetju Sirio pri konstruiranju naprav za na morje. Še posebej so se izobrazili o delovanju senzorjev in krmiljenju naprav, ki jih imajo tudi na fakulteti. S pridobljenimi kompetencami o razvoju ideje, iskanju tehnične rešitve in organizacija tima so izboljšali svoje možnosti za nadaljnje sodelovanje z gospodarskim partnerjem.

Na FPP izpostavljajo, da je projekt nedvomno presegel pričakovanja raziskovanja in vključenosti študentov. Študenti so namreč poleg idejne zasnove začeli z izdelavo, pri kateri se je izkazalo, da bodo potrebovali opremo za testiranje vodotesnosti, t.i. tlačno komoro. Le-to so tudi sami zasnovali. Izrisali so tridimenzionalni model za izdelavo pod budnim očesom obeh mentorjev. Ko je bila tlačna komora nared in preizkušena, so opravili testiranje vodotesnosti potopne kapsule.

Pri prvih poskusih je bilo nekaj začetnih težav s pokanjem cevi, vendar se je na koncu izkazalo, da bi kapsula morala brez večjih težav tesniti vsaj 100 metrov pod vodo.

---