Naša razvita integracijska strategija izobraževanja ne zaživi

Celjanka Lucija Dežan je 29-letna sociologinja, mlada raziskovalka ter asistentka na Inštitutu za družboslovne študije ZRS Koper in doktorska študentka sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Raziskovalno se v svoji doktorski disertaciji posveča integraciji priseljenih otrok in mladostnikov v širšo družbo na primeru šestih evropskih držav (Slovenija, Španija, Danska, Avstrija, Poljska in Združeno kraljestvo), sicer pa je sodelovala pri različnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektih.

Kako in kdaj ste se odločili, da svojo raziskovalno študijsko pot nadaljujete na Primorskem, na ZRS Koper, kot mlada raziskovalka?

“Ob zaključevanju magistrskega študija sem začela spremljati zanimive razpise, saj sem vedela, da se bo jeseni 2019 moje študentsko obdobje zaključilo, negotovost pa ni nekaj, kar bi mi ustrezalo. V tistem obdobju me je močno nagovarjala kariera raziskovalke, saj sem se med študijem že 'okužila' z raziskovalnim delom pri različnih projektih. Na facebook strani Slovenskega sociološkega društva sem zasledila objavo, da na Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) Koper iščejo mladega raziskovalca, natančneje so na Inštitutu za družboslovne študije ZRS Koper iskali sociologinjo. Ta me je pritegnil prav zaradi projektov, saj so sodili v širši krog tem, ki so mi blizu, hkrati pa sem imela že nekaj izkušenj. O odločitvi, da se prijavim, sem takrat obvestila mentorja, ki me je podprl, nato pa se je kolo zavrtelo v serijo razgovorov in se zaključilo s pozitivnim razpletom in prvo delovno izkušnjo, ki jo zaznamuje prisrčno, konstruktivno in profesionalno sodelovanje.”

Mladi vedno bolj pod stresom, a tudi vedno bolj individualizirani

V čem vidite prednosti in slabosti statusa mlade raziskovalke?

“Prednosti, v primerjavi z nekaterimi ostalimi oblikami, so številne, na primer neposredna vključenost v raziskovalni proces in raziskovalni projekt (proces pridobivanja podatkov je zato lahko lažji), zagotovljena finančna sredstva, pogodba, ki prinaša nekaj več stabilnosti in zanesljivosti, dodatna materialna sredstva za nakup raziskovalne opreme ter nižja (ali ničelna) pedagoška obremenjenost. Med slabostmi lahko omenim realno grožnjo, da si del raziskave, ki te ne pritegne (ali je izvedena slabo), kar vpliva na kvaliteto podatkov, medosebne odnose, notranjo motivacijo ter pripravo doktorske disertacije. Prej omenjene prednosti so lahko tudi slabosti; na začetku kariere si kot mladi raziskovalec v posebnem mehurčku, saj za delo v znanosti navadno niso značilna tako dolga in zanesljiva obdobja financiranja, kaj šele privilegij, da lahko vso (ali večino) pozornosti usmerjaš na delo na enem samem projektu. Ob zaključku statusa mlade raziskovalke oziroma raziskovalca je lahko pristanek na realna tla posledično zelo trd.”

“Slovenija ima na področju izobraževanja dobro razvito integracijsko strategijo, ki pa v praksi nikakor ne zaživi v polni meri, saj pogosto ni zakonsko zavezujoča, njeno udejanjanje pa je v preveliki meri odvisno od (ne)materialnih sredstev šole ter stališč, ki jih imajo zaposleni do priseljevanja.”

Kot sociologinja se ukvarjate predvsem s tematikami, ki se tičejo mladih. Kako bi primerjali generacijo Z z milenijci?

“Opažanja na tem področju lahko deloma povežem z nacionalnimi raziskavami mladine in z izkušnjami iz predavalnice. V drugem primeru gre za anekdotične primere, na primeru študij pa za spremljanje trendov. Mladi so pod vedno večjim stresom (ali zaradi šole ali prekarnih razmer na trgu dela), bolj so obremenjeni z ocenami in uspehom, tudi fizičnim videzom, bolj skrbijo za svoje zdravje, vendar se njihovo duševno zdravje slabša. Širše družbene razmere jih silijo v vse večji individualizem, po drugi strani pa zaustavljajo njihovo neodvisnost; pri tem imam v mislih predvsem razmere na trgu nepremičnin in prekarne zaposlitve, ki negativno vplivajo na njihovo posojilno oceno. Teme, povezane z okoljevarstvom, so jim bližje kot drugim generacijam, tudi njihove potrošniške navade do določene mere to odsevajo (vzpon trgovin z rabljenimi oblačili, stekleničke za večkratno uporabo ...), kljub temu pa je razkorak med zelenimi vrednotami in dejanskim vedenjem še vedno prisoten. Delodajalci jim pogosto očitajo, da niso pripravljeni biti dosegljivi vsak dan ves dan, čeprav bi lahko to razumeli tudi kot boljše postavljanje meja med poklicnim in zasebnim življenjem. Osebno pa veliko stavim na njihovo naraščajoče sodelovanje znotraj organizacij civilne družbe.”

Kaj ste kot raziskovalka na Univerzi v Oklahomi (ZDA) ugotovili glede odnosa izseljenih Srbov do sirskih beguncev?

“Pri tej raziskavi nas je zanimalo, ali bodo ljudje z izseljensko izkušnjo (npr. prebivalci Srbije, ki so bili razseljeni v času jugoslovanske vojne v 90. letih prejšnjega stoletja) izražali bolj pozitivna (naklonjena) čustva do ljudi v sorodnem položaju, v našem primeru do beguncev iz Sirije. Pri izseljenih Srbih smo računali na empatičnost in moč podobnih izkušenj, ki oblikujejo sorodno identiteto, po drugi strani pa smo pričakovali odpor zaradi protimuslimanskega razpoloženja. Slednji je navsezadnje predstavljal enega izmed ključnih vzrokov za vojno v nekdanji Jugoslaviji. Rezultati so pokazali, da sorodne izkušnje niso krepile altruističnega vedenja.”

Niti ukrepi skandinavskih držav niso prinesli uspešne integracije

Magistrirali ste na temo neformalnih praks zaposlovanja mladih in bili za to tudi nagrajeni. Kakšni so bili vaši izsledki?

“Stališč delodajalcev pri tej raziskavi žal nismo neposredno preverjali, se pa je v intervjujih z mladimi večkrat pojavil razmislek v smeri hipotetičnega scenarija, da bi v primeru, ko imamo opravka z enako veščimi in izobraženimi kandidati, pragmatičen delodajalec verjetno zaposlil nekoga, s katerim ima predhodne dobre izkušnje ali ga je priporočila zaupanja vredna oseba. Osredinili smo se izključno na izkušnje mladih, starih od 15 do 29 let, ki so z uporabo neformalnih metod (tj. brez uporabe zavoda za zaposlovanje, zaposlitvenih portalov, časopisnih oglasov itn.) dobili zaposlitev. Pri tem smo razlikovali med tremi načini uporabe neformalnih praks: pridobitev zaposlitev kot posledica usluge, pridobitev zaposlitve zaradi predhodne dobre izkušnje (npr. posameznik se je izkazal v času opravljanja študentskega dela/pripravništva/prakse) ali pa pridobitev zaposlitve na podlagi priporočila. Mladi v Sloveniji še vedno pogosteje uporabljajo formalne metode iskanja zaposlitve kakor neformalne. Po naših podatkih priporočila zaposlovalcem predstavljajo 60 odstotkov uporabljenih neformalnih praks in v tem smislu veljajo za pomembno kadrovsko strategijo.”

Vaša doktorska disertacija je pri koncu, v njej se posvečate integraciji priseljenih otrok in mladostnikov v širšo družbo na primeru šestih evropskih držav. Kaj ugotavljate?

“Med ključnimi ugotovitvami velja poudariti, da ima Slovenija na področju izobraževanja dobro razvito integracijsko strategijo, ki pa v praksi nikakor ne zaživi v polni meri, saj pogosto ni zakonsko zavezujoča, njeno udejanjanje pa je v preveliki meri odvisno od (ne)materialnih sredstev šole ter stališč, ki jih imajo zaposleni do priseljevanja. Podatki tudi kažejo, da nekateri ukrepi skandinavskih držav, ki so dolgo veljali za svetel zgled (npr. ločeni razredi za priseljene in nepriseljene učence) ne prinašajo želenih rezultatov, tj. uspešna in celostna integracija v lokalno okolje.”

Kako ste pridobivali empirične podatke zanjo?

“Podatke sem pridobivala tekom mednarodnega projekta MiCREATE (Priseljenski otroci in skupnosti v spreminjajoči se Evropi), ki ga je vodil naš IZDŠ, konkretno moja mentorica, sociologinja dr. Mateja Sedmak ter antropologinja dr. Barbara Gornik. V času raziskovanja smo uporabili številne metodološke pristope. Raziskava bo, upam, ponudila primerjalni vpogled v dejavnike, ki sooblikujejo uspešno in celostno integracijo priseljenih otrok in mladih, pri čemer bo posebej poudarjena vloga šole v tem procesu.”

Katera od vaših dosedanjih izkušenj v nacionalnih in mednarodnih projektih vam je najljubša in zakaj?

“Vsaka je bila posebna, dragocena, prispevale so k mojemu raziskovalnemu in osebnemu razvoju, z njimi sem razširila socialno mrežo, krepila veščine sodelovanja v ekipi, organizacijske in komunikacijske sposobnosti, mojstrile so me v delu pod časovnim pritiskom. Z njimi mi je bila dana priložnost obiskati evropska mesta, ki so mi razširila obzorja ter me opozorila na privilegije, ki so mi dani ter hkrati ozavestila o priložnostih, ki so zunaj. Če bi se res morala omejiti na eno, je to raziskovanje v Oklahomi - kulturni šok, delo v skladu z mantro 'sink or swim' (potoni ali plavaj), na eni strani tehnološka opremljenost univerze in neomejene priložnosti, na drugi pa izredno konservativno okolje in krvava zgodovina. Surova, na trenutke boleča, a tudi izredno nagrajujoča in formativna izkušnja.”

---