Kot skupnost imamo premalo priložnosti za redno rabo slovenščine

O njej se premalo govori, kar je škoda. Sociolingvistika je namreč, morda, najbolj konkretna veja jezikoslovja, ki na mestoma vznemirljiv način združuje teorijo in prakso, jezikoslovje in družboslovje, celo politiko in pravo. Za sociolingviste so izrazito zanimiva zlasti obmejna in večjezična območja, kar dokazuje tudi dolgoletno delo dr. Majde Kaučič Baša, ki že dolgo let proučuje položaj slovenskega jezika v Italiji.

Predavala je na univerzah v Ljubljani, Kopru in Trstu, vodila več zajetnih nacionalnih raziskovalnih projektov in raziskovala v mednarodnih ter sodelovala pri pripravi zakona o javni rabi slovenščine v Sloveniji. Živi v Trstu in je med drugim članica znanstvenega sveta SLORI.

> Narodni dom v Trstu je spet slovenska last. Ali je ta premik, ki naj bi slovenski manjšini dvignil samozavest, zanimiv tudi s sociolingvističnega vidika?

“Seveda. Ta premik bi lahko bil zelo pomemben tudi za rabo slovenskega jezika pri nas. Glejte, na Tržaškem je za rabo slovenščine na marsikaterem področju življenja dobro poskrbljeno. Imamo šole s slovenskim učnim jezikom, ki ne skrbijo samo za učenje slovenščine, ampak privzgajajo tudi njeno rabo. Imamo slovenske medije, po zaslugi poklicnih kulturnih ustanov in ljubiteljskih društev pa se vsak dan dogaja kaj zanimivega v slovenščini. Slovenski jezik se uporablja tudi v cerkvenem obredju. A kljub vsemu naštetemu se skupnost ljudi, ki redno uporabljamo slovenščino, krči. Marsikdo, ki je bil rojen v družini, kjer se je govorilo slovensko, danes ne uporablja več slovenskega jezika. Med ljudmi, ki so slovenščino zamenjali z italijanščino, so tudi taki, ki so dokončali slovenske šole.”

> Zakaj se to dogaja?

“Kot skupnost imamo premalo priložnosti za redno rabo slovenščine. Večina Slovencev živi in dela v povsem italijanskem govornem okolju. V takih razmerah se govorne navade slovenskih ljudi spreminjajo, njihovo znanje slovenščine se rahlja - vse več stvari jim je lažje povedati po italijansko kot po slovensko - in tudi v pogovorih s Slovenci se vedno pogosteje uporablja italijanščina.”

> No, kako se v ta nespodbudni pojav umešča Narodni dom?

“Narodni dom bi občutno prispeval k izboljšanju jezikovnih razmer, če bi nam ponudil nove priložnosti za samoumevno rabo slovenščine. Zaradi svoje lokacije je zlahka dostopen vsem, ki pridejo v center Trsta. Prav zaradi centralne lege Narodnega doma pa bi lahko slovenščina v Trstu dobila tudi večji ugled - tako v očeh Slovencev kot pri drugih someščanih. In tudi to vpliva na rabo jezika.”

> Kaj daje jeziku ugled?

“To, da ga vidimo na javnih napisih, na krajevnih tablah in da ga lahko uporabljamo v javnih ustanovah in sploh v javnosti. Tega ugleda slovenščina - vsaj v središču Trsta - nima, zato se doživlja kot jezik, ki ni za javno rabo, torej kot nižjerazredni jezik. Zaradi tega lahko pripadniki manjšinske skupnosti razvijejo občutek jezikovne manjvrednosti.”

> V Narodnem domu je za zdaj ob visoki šoli za prevajalce le ena slovenska ustanova, in sicer Oddelek za mlade bralce. Toda Upravni odbor Narodne in študijske knjižnice (NŠK) se je odločil, da ga bo preselil k Svetemu Ivanu, češ da so tam ustreznejši prostori. Vaše mnenje?

“Primernejše lokacije, kot je sedanja, si za slovensko mladinsko knjižnico v Trstu ne morem zamišljati. Idealna je zaradi dostopnosti, saj je v mestnem središču, tik ob postajah mestnih avtobusov in blizu železniške postaje. Starši ali stari starši lahko pospremijo otroka v knjižnico tudi mimogrede, ko pridejo v mesto po drugih opravkih (med drugim tudi v Tržaško knjižno središče). Tudi prostori so dostopni, vanje stopiš skoraj s ceste, saj so v pritličju stavbe, kar je za otroško knjižnico zelo primerno. Ker daje ta lokacija v središču Trsta slovenskemu jeziku izjemen ugled, pa je idealna tudi z vidika narodne in jezikovne vzgoje slovenskih otrok: ti bodo z obiskovanjem knjižnice že v zgodnjih letih razvili zavest, da je center mesta povezan s prijetnimi doživetji v slovenščini. Oddelek za mlade bralce se je vselil v sedanje prostore v času, ko se še ni vedelo, kdaj bo Narodni dom prešel v slovensko last, če sploh bo. Te prostore je NŠK dobila v uporabo od tržaške univerze, in sicer po zaslugi dolgoletnih prizadevanj predsednika tedanjega upravnega odbora Viljema Černa. Tudi sama sem bila članica tega odbora, zato vem, da brez Černove vztrajnosti Slovenci teh prostorov v Narodnem domu danes ne bi uporabljali. Ko smo jih namenili Oddelku za mlade bralce, sem imela občutek, da smo opravili za knjižnico in za celotno skupnost res pomembno delo.”

> Ste v tedanjem upravnem odboru NŠK razmišljali tudi o Narodnem domu pri Svetem Ivanu?

“Smo. Stališče tedanjega odbora je bilo, da bo svetoivanski Narodni dom odlična rešitev za zgodovinski odsek NŠK z arhivom, namenjen raziskovalcem zgodovine, in da je tam tudi pravo mesto za čitalnico, namenjeno predvsem dijakom slovenskih višjih srednjih šol, ki so vse pri Svetem Ivanu. Knjižnica, ki jo redno obiskujejo odrasli bralci in otroci iz celega mesta in okolice, pa spada v center Trsta.”

> Ključno je sicer vprašanje, koliko bo še slovenskih govorcev, ko bo Narodni dom povsem na razpolago slovenski manjšini.

Opuščanje rabe manjšinskega jezika je - na splošno - samodejen in pričakovan proces, zato se lahko število njegovih govorcev tudi v sorazmerno kratkem obdobju opazno zmanjša. Vendar ta proces ni neizbežen. V ugodnih jezikovnih razmerah manjšina ohranja rabo svojega jezika tudi na dolgi rok. Moramo pa se zavedati, da to ohranjanje ni zagotovljeno samo po sebi, ampak si je treba zanj prizadevati.”

> Kako?

“Sociolingvistika nas uči, da se manjšinski jeziki ohranjajo brez posebnih ukrepov le v primeru izoliranih ruralnih skupnosti, ki imajo malo stikov z zunanjim svetom in v katere se ne priseljujejo pripadniki večinskega naroda. Manjšine v urbanem okolju pa ohranjajo svoj jezik tako, da njegovo rabo načrtujejo, in to na več ravneh: da skrbijo za pravno podlago rabe jezika in za njegovo dejansko rabo, da skrbijo za jezik kot tak (da ga normirajo) in da ga učijo.”

> Zdi se, da se organizacije slovenske manjšine dolgo let niso ukvarjale z vprašanjem jezikovnega načrtovanje. Je res tako ali gre za napačen vtis?

“Kar pravite, je samo deloma res. Če slovenska športna društva razmišljajo o tem, ali naj bo trening v slovenščini ali pa je vseeno, v katerem jeziku poteka, in potem v skladu s premislekom tudi ukrepajo, bi danes temu rekli jezikovno načrtovanje. Enako bi lahko opredelili odločitev slovenskih organizacij, da Oddelek za mlade bralce NŠK zaradi vsega, o čemer sva govorila, ostane v središču Trsta. Na ta način so se organizacije slovenske manjšine ves povojni čas ukvarjale z načrtovanjem priložnosti za rabo slovenskega jezika, a to delo ni bilo sistematično. Slovenski knjižni jezik kot tak - mislim na slovensko knjižno besedišče - pa se ni načrtoval in je bil prepuščen stihiji. V zadnjih desetletjih se je marsikaj spremenilo: razvijala se je stroka, spremenile so se jezikovne razmere Slovencev v Italiji, razvija in spreminja pa se tudi SLORI.”

> Lahko opišete, kaj se je spremenilo?

“Leta 2001 je bil sprejet zaščitni zakon. Ker je zaščita manjšine v prvi vrsti zaščita njenega jezika, bi lahko pričakovali, da bomo z zakonom dobili pravno podlago za rabo slovenščine na področjih, kjer do zdaj ni bila mogoča, predvsem v javnih ustanovah in v javnih storitvah. To se žal ni zgodilo. Zakon pa manjšini vendarle dovoljuje, da si za rabo slovenščine prizadeva, zato je kljub nedorečenostim prinesel tudi marsikaj pozitivnega. Slovenska narodna skupnost je izborila deželni Urad za slovenski jezik, ki usklajuje in normira slovensko upravno terminologijo v Italiji. To je prva ustanova, ki se v Italiji sistematično ukvarja z načrtovanjem slovenskega jezika kot takega; njeno delo je po eni strani pogoj za normalno rabo slovenskega jezika v javnih in ustanovah, po drugi stani pa bo prispevalo tudi k splošnemu razvoju slovenskega besedišča. SLORI pa se danes ukvarja z jezikovnim načrtovanjem na vseh glavnih ravneh. V okviru deželne konference, ki vsakih pet let preverja in usmerja izvajanje zaščitnih določil, je vključen v načrtovanje družbenega položaja tukajšnje slovenščine. Razen tega na inštitutu deluje močna skupina slovenistov, ki na eni strani raziskujejo in načrtujejo slovenski jezik v Italiji kot tak, na drugi strani pa poučevanje slovenščine. Če pomislim, da sem bila konec osemdesetih let prva, ki sem na SLORI-ju raziskovala probleme slovenskega jezika v Italiji, danes pa se tam na različne načine ukvarja s slovenščino večina raziskovalcev, me to navdaja z optimizmom. Dejstvo, da so bili nekateri od teh raziskovalcev moji študenti, diplomanti ali mladi sodelavci na univerzah v Trstu in Kopru, pa mi je tudi v veliko zadoščenje.”

> V glavnem sva se pogovarjala o Trstu, drugačne pa so razmere v Beneški Sloveniji. V dolinah ob Nadiži in Teru, pa tudi v Reziji, je vse manj prebivalcev. Koliko je jezikovno preživetje odvisno od ugodnih gospodarskih razmer?

“Če se manjšina izseli z ozemlja avtohtone naselitve, jezikovno ne preživi. Da lahko ljudje na svojem ozemlju ostanejo, pa morajo imeti možnost za fizično preživetje: imeti morajo delo.”

---