Investicije v 50. letih so tlakovale pot istrskemu gospodarskemu centru

Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper stalno obnavlja in širi bazo svojih sodelavcev. To velja tudi za Inštitut za zgodovinske študije ZRS Koper, kjer se uveljavljajo novi mladi raziskovalci. Eden od njih je tudi Oskar Opassi, ki raziskuje ekonomski in socialni razvoj slovenske Istre po pripojitvi k Jugoslaviji do osamosvojitve Slovenije.

S katerimi področji zgodovine se primarno ukvarjate in kakšna je bila doslej vaša znanstveno-raziskovalna pot?

“Ukvarjam se predvsem s področjema ekonomske in socialne zgodovine Primorske. Pred doktoratom sem svoj raziskovalni interes usmerjal v preučevanje marginalnih družbenih skupin v zgodnjem novem veku. Po vpisu doktorskega študija pa sem se preusmeril na ekonomsko in socialno zgodovino druge polovice dvajsetega stoletja. Tema mojega doktorata je gospodarski razvoj in njegove družbene posledice v Slovenskem Primorju med letoma 1954 in 1991. Doslej sem svoje raziskave predstavil v več člankih in predstavitvah na mednarodnih konferencah. Ker je moja doktorska raziskava usmerjena v širši pregled, sem do sedaj objavil manjše izsledke, na primer razprave o položaju ženske delovne sile v Delamarisu, medijski odmev stavke v Luki Koper leta 1970 v primerjavi z valom stavk v tržaškem pristaniškem sektorju konec 60-ih let.”

Vlagali so v somestje obalnih mest

Kakšni so glavni poudarki gospodarskega razvoja Slovenske Istre po letu 1954?

“Začetni poudarek gospodarskega razvoja Slovenske Istre po letu 1954 je bil, da se je skušalo čimprej vzpostaviti novi razvojni center regije, saj je ta od začetka 19. stoletja dalje bila močno vezana na Trst. To ni bilo mogoče v letih takoj po vojni, saj se zaradi napetosti ob tržaškem vprašanju in vzpostavitvi Svobodnega tržaškega ozemlja izrazite investicije Jugoslavije začnejo šele po Londonskem memorandumu leta 1954 oziroma delno že leto prej. Skladno z gospodarsko politiko Jugoslavije se z investicijami začne vlagati predvsem v industrijo, pomorski sektor in turizem. Razvoj se osredotoča na nekakšno razvojno somestje obalnih mest Koper-Izola-Piran. Tej razvojni usmeritvi je sledila tudi urbanistična prenova. Tako najdemo v Regionalnem načrtu slovenske Obale njenega glavnega povojnega urbanista, Eda Mihevca, načrt ureditve, kjer je Koper predstavljen kot industrijski in administrativni center, Izola ribiški in industrijski, Piran in Portorož pa sta skupaj oblikovala turistični center. Taka razdelitev je nato ostala temelj nadaljnjega razvoja regije, ki se je tudi uspela razviti kot nov regionalni center. S koncentracijo vlaganj v mesta je potrebno omeniti, da ruralno zaledje tako izrazitega povojnega razvoja ni doživelo.”

Mladi raziskovalec

Gažončan Oskar Opassi je po dodiplomskem študiju sociologije in zgodovine ter magisteriju iz zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti svoje raziskovalno delo osredotočil na Istro in se zaposlil na ZRS Koper. Na Inštitutu za zgodovinske študije ZRS Koper je zaposlen kot mladi raziskovalec, doktorski študij zgodovine pa zaključuje na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer tudi živi. V svojih raziskavah se je pred doktoratom pretežno ukvarjal s položajem različnih deprivilegiranih družbenih skupin in njihovim mestom znotraj družbe. Naslov njegove magistrske naloge je bil Trupelce na dnu vodnjaka: detomor v kazenskih procesih Padove sredi 18. stoletja. V zadnjem obdobju pa se ukvarja z gospodarsko zgodovino druge polovice 20. stoletja v Slovenski Istri. Poleg gospodarske zgodovine ga zanimata tudi področji socialne in kulturne zgodovine.

Nekaj raziskav o posebnem odnosu, ki sta ga imela Beograd in Ljubljana do tega območja, je že bilo opravljenih. Ti odnosi so bili zapleteni in kompleksni. Ali se strinjate s trditvijo, da je center večkrat kolonizatorsko gledal na slovensko obalo?

“Ti odnosi so bili lahko večkrat zapleteni, ne bi jih pa označil kot kolonizatorske. Zagotovo pa večkrat centra odločanja nista najbolje razumela potreb tega območja. Verjetno najbolj znani epizodi problematičnega odnosa sta bili odvoz strojev ribje predelovalne industrije v času teritorialne negotovosti do leta 1954 ter kasnejša dolgotrajna borba za železniški tir od Kopra do Prešnice za priključitev v železniške povezave Slovenije in s tem Srednje Evrope. Ne glede na geostrateške usmeritve centra, od teritorialne negotovosti, ki je močno ohromila prva povojna leta v Slovenski Istri, do sekundarnosti Luke Koper glede na Luko na Reki, sta tako Delamaris kot Luka Koper postali eni največjih zgodb o uspehu za Slovensko Istro v času socializma.

S tema kratkima primeroma nočem trditi, da je imel gospodarski razvoj območja znotraj Jugoslavije le pozitivne plati, ali pa da odnosi niso bili večkrat zapleteni. Rad bi pa poudaril kompleksnost situacije, ki jo ne moremo razlagati kot črno-belo, ampak v širši perspektivi. Namreč, kakorkoli ocenjujemo gospodarski razvoj, ki ga je doživela Slovenska Istra v obdobju socializma, je to območje nedvomno doživelo investicijski val in razvoj, ki jo je postavil na zemljevid kot regionalni ekonomski center.”

“V močno izpraznjenih mestih tik po vojni se je z razmahom investicij zelo kmalu pojavilo vprašanje pomanjkanja delovne sile. Najprej so na območje prišli Kraševci, ki so pred tem gravitirali na Trst, nato ljudje iz preostalih slovenskih regij in nato še iz Jugoslavije.”

V glasilih podjetij tudi kritični zapisi o “razvoju”

Kakšne so bile družbene spremembe, ki jih je spodbudil razvoj gospodarstva oziroma vlaganja vanj na območju Slovenske Istre v 60. in 70. letih?

“Družbene spremembe so bile zelo obsežne. Pri tem ne moremo mimo etnične zamenjave, ki so jo doživela mesta Slovenske Istre, kjer so bili mestni prebivalci pred vojno večinoma govorci italijanskega jezika, oz. pred tem beneškega narečja italijanščine. V kompleksnost tako med- kot povojnih selitev se na tem mestu ne bi spuščal, saj to ni moje področje. Je pa to neizogibna začetna točka za kratek oris teh sprememb. V močno izpraznjenih mestih tik po vojni se je z razmahom investicij zelo kmalu pojavilo vprašanje pomanjkanja delovne sile. Brez priseljevanja bi območje lahko le stagniralo, tako da je prišlo do selitev glede na geografsko bližino. Najprej so na območje prišli Kraševci, ki so pred tem gravitirali na Trst. Nato se je bazen delovne sile širil na območje preostalih slovenskih regij in nato še do Jugoslavije. Množični prihod novega prebivalstva je bil nujen in temeljni predpogoj za razvoj območja. To pa je pomenilo tudi predrugačenje etnične in kulturne podobe regije.

Menim, da je dinamika selitev najbolj pomembna lokalna družbena sprememba. Poleg tega pa je še vrsta družbenih sprememb, ki jih je doživela Jugoslavija kot celota skozi gospodarski razvoj. Med najpomembnejšimi bi omenil prehod iz agrarne v industrijsko družbo sredi 50-ih let in širitev pravic žensk, kar je bistveno pripomoglo k ženski emancipaciji, a prave enakosti ni uspelo doseči.”

“Odnosi med Slovensko Istro in centroma v Ljubljani oziroma Beogradu so bili večkrat zapleteni, a jih ne bi označil za kolonizatorske. Zagotovo pa centra odločanja nista najbolje razumela potreb tega območja.”

Kaj vas je pri tem raziskovanju povojnega gospodarstva Slovenske Istre najbolj presenetilo?

“Najbolj me je presenetila pluralnost mnenj in zmožnost kritike v internih glasilih podjetij. To sicer ni ožja specifika območja Slovenske Istre, saj so bila glasila delovnih aktivov zelo razširjenja po vsej Jugoslaviji. Presenetilo pa me je, ko sem med branjem glasil podjetij v iskanju za podatki o gospodarskem stanju posameznih delovnih kolektivov naletel na mnoge odkrito kritične zapise zaposlenih. To so lahko bili daljši kritični zapisi (od tematike delovnih pogojev, do položaja žensk v podjetju in izven njega ipd.), kot tudi krajše šale, tako v besedi, kot v karikaturah, kjer so zaposleni preko humorja lahko izražali lastna nezadovoljstva. Prav tako so preko šal izražali morebitne skrbi o ekonomskem stanju podjetja. Naj navedem samo primer iz glasila Delamarisa: 'Dober glas seže v deveto vas, glas o nelikvidnosti pa v devetnajsto.'”

Kakšne so sicer vaše delovne naloge na Inštitutu za zgodovinske študije ZRS Koper?

“Moja osnovna delovna naloga je pisanje doktorske naloge. To zajema pregled arhivskih virov in branje relevantne znanstvene literature. Poleg tega organizacijsko pomagam sodelavcem pri izvedbi večji dogodkov, denimo mednarodnih konferenc, gostovanj tujih raziskovalcev. Ob tem pa sodelujem na različnih projektih inštituta.”

Katere od teh projektov bi lahko omenili?

“Na inštitutu se ukvarjamo z raznolikimi projekti, saj se poleg z znanstvenimi projekti ukvarjamo tudi s projekti, kjer sodelujemo na področju turistične valorizacije kulturne dediščine, kot je bil lani zaključen projekt MerlinCV. Znotraj ZRS gojimo tudi interdisciplinarne projekte, kjer sodelujemo s člani različnih inštitutov. V enem izmed njih, Zgodbe o ribištvu, pod vodstvom dr. Lucije Čok iz Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper, sva na primer sodelovala tudi jaz in kolegica dr. Urška Bratož iz Inštituta za zgodovinske študije ZRS Koper.”

---