Devetdeset let odžejanja Istre

Če lahko Istrsko državno železnico (k.k. Istrianer Staatsbahn) štejemo za največjo istrsko infrastrukturo 19. stoletja, ki je - vsaj delno - odpravila dolgotrajno vprašanje notranjih povezav na polotoku in tega s celino, lahko Istrski vodovod nedvomno smatramo kot največjo javno dobro pridobitev v Istri v 20. stoletju.

Odpri galerijo

Na to dejstvo so večkrat opozorili tudi na znanstvenem posvetu "Buzetski dani", ki se je odvijal preteklega 1. septembra v Buzetu ob obeležju obletnice akvadukta. Istrski vodovod je bil namreč uradno odprt pred natanko 90 leti, 5. novembra 1933, ko so v Buzetu, nato pa v Bujah, v navzočnosti ministra za kmetijstvo Giacoma Acerba, podsekretarja za integralno melioracijo Arriga Serpierija in najvišjih regionalnih političnih oblasti uradno odprli njegov prvi del.

Glavni cilj tega veličastnega dela je bil odpraviti prastari problem, povezan s pomanjkanjem vode, s katerim so se Istrani spoprijemali skozi stoletja in ki je pogosto bil vzrok za pojav različnih nalezljivih bolezni, zadnja med katerimi je bila malarija, ki je bila izkoreninjena šele med obema vojnama prav v povezavi z velikimi deli, povezanimi z melioracijami in vodovodom.

Ob koncu druge svetovne vojne je zahvaljujoč projektu Istrskega vodovoda in dejstvu, da je Pulj že od prej imel svoj akvadukt, skoraj 80 odstotkov prebivalstva polotoka imelo dostop do pitne vode, od tega 70.000 v rižanskem omrežju, 100.000 v vodovodu Mirne in 60.000 v omrežju Raša.

Prastari problem

Že srednjeveški statuti istrskih komunov so prepovedovali onesnaževanje in ogrožanje voda, na primer pranje perila in zelišč na izvirih v bližini naseljenih središč. V modernem obdobju so regulacije večjih vodotokov in močvirnih območij postajale vse bolj aktualne: beneške oblasti so zaradi pomena Motovunske šume nameravale na primer Mirno narediti plovno do Buzeta. A vse te situacije so se poskušale reševati lokalno, zato je bilo treba počakati na habsburško obdobje, da bi se problematika oskrbe z vodo lotila kot celote. Tako je Istrski zbor 14. aprila 1864 razglasil "Deželni zakon o preskrbi Istre z vodo, potrebno za življenje in kmečko gospodarstvo", s katerim je bil sprožen niz postopkov za izboljšanje stanja oskrbe z vodo. Z druge strani je Dunaj leta 1880 zadolžil geologa in c.k. rudarskega svetnika Henrika Wolfa, da preuči možne rešitve. Glede na konfiguracijo terena je predstavil nekaj možnih rešitev: odpiranje arteških vrtin, izkop poševnih kanalov, strojno črpanje vode in izgradnjo manjših lokalnih akvaduktov. Ugledni piranski zdravnik in arheolog Bernardo Schiavuzzi je malo kasneje zavrnil sistem cistern - v sušnih časih nezadostnih - ter predlagal izkoriščanje podzemnih tokov znotraj polotoka in zajetje morskih virov pitne vode na obali. Ker so bila finančna sredstva še vedno omejena, je bilo težko razmišljati o globalnih rešitvah in tako so po Kopru in Pulju spustili v obratovanje lokalne vodovode še v Buzetu (1898), Poreču (1903), Rovinju (1909) in Pazinu (1910). Vzporedno s tem pa so nastajali tudi prvi idejni projekti za vseistrski akvadukt katerih avtorji so bili inženirji: Carl Oberst (1900), Carl Schwarz (1904), Giovanni Schiavoni in Adolf Friedrich (dva projekta leta 1913), Joseph Poscher (1922). Poleg tega, da bi bili dragi, takšni projekti ne bi zagotovili popolne pokritosti province, ostalo pa bi naredil izbruh vojne.

Prvo povojno obdobje

Sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja je ideja postala manj nepredstavljiva in 1. marca 1924 je bil ustanovljen Odbor za pitno vodo Treh Benečij, katerega tajnik je bil inženir Gino Veronese, profesor na Strojni fakulteti v Padovi. Naložili so mu, da zadevo ponovno preuči z ogledom izvirov in preučitvijo možnih lokacij akumulacijskih bazenov. Leto kasneje je bil ustanovljen akcijski odbor za izgradnjo vodovoda in bila je poslana prošnja državnim oblastem za dodelitev začetnih sredstev. Po letih predhodnih del in impresivnih melioracijskih del, ki jih je najprej izvedla Opera Nazionale per i Combattenti (1921) in kasneje konzorciji za dolino Mirne, dolino Raše in nekdanje Koprske soline, je oktobra 1929 Veronese predstavil idejni projekt Istrskega vodovoda. Ta dokument, ki je postal temelj oskrbe z vodo v Istri, je bil osnovan na izkoriščanju zajetja Sv. Ivan pri Buzetu, gradnji umetnega jezera v ravnini pri Zrenju in izkoriščanju Vranskega jezera za otoka Cres in Lošinj.

Kakor koli že, z Istrskim vodovodom se je - ne glede na težke čase, v katerih se je ta realiziral - v skupno približno desetih letih izoblikoval izjemno zahteven in pomemben projekt, ki je odpravil pomanjkanje pitne vode, s katerim se je večina istrskega prebivalstva morala soočati skozi stoletja.

Zahvaljujoč "Zakonu o celoviti melioraciji" iz leta 1928, ki je predvidel državno financiranje podeželskih akvaduktov v višini 75% celotnega zneska, je bil 11. marca 1929 ustanovljen Konzorcij za zemljiško preoblikovanje Istre s sedežem v Pulju, katerega primarna naloga je bila izključno izgradnja vodovoda. Novembra istega leta je bilo celotno ozemlje Istre in kvarnerskih otokov, razen Pulja, Brionskega otočja in občine Hrpelje-Kozina, razglašeno za območje javnega interesa za spremembo zemljišč. Na ta način je bilo Konzorciju namenjenih dodatnih 20% državnih sredstev.

Uspeh Giuseppeja Muzija

Jeseni leta 1930 so se pri Sv. Ivanu v Buzetu začela dela. Zelo kmalu pa je postalo jasno, da bodo stroški močno presegli napovedi in istrske občine ne bodo mogle zagotoviti niti pičlih 5% vseh izdatkov, tako, da je leta 1931 Konzorcij dobil novo vodstvo, medtem ko so sedež in vse pisarne preselili iz Pulja v Koper, predvsem pa je tehničnega direktorja Veroneseja zamenjal inženir Giuseppe Muzi. Matematik in univerzitetni profesor iz Orvieta, predavatelj na Scuola di Ingegneria v Pisi je že zasnoval različne sisteme oskrbe z vodo kot npr. v Umbriji, ki je predstavljala kompleksno geomorfološko konfiguracijo podobno istrski. Ponovno je preučil Veronesejev projekt in kljub več idejnim spremembam ohranil številne tehnične rešitve. Največja novost Muzijevega projekta, predstavljenega februarja 1932, se je nanašala na opustitev akumulacijskega bazena in predvsem razdelitev na tri vodne sisteme: sistem Mirne, sistem Rižane in sistem Raše, ki so temeljili na zajetja Sv. Ivan pri Buzetu, Sv. Marija na Rižani (Vzroček) ter Molinari (Kožljak), Romana (Plomin) in Gaia (Krapan) na Labinščini. Pripravil je tudi devet delovnih odsekov.

Izbor bibliografije

B. Astori - V. Treves (ur.), Giuseppe Muzi (1881-1957), Orvieto, 2006.

M. Kontestabile Rovis - D. Doblanović - I. Grdinić (ur.), Istrski vodovod. Rižanski vodovod,[1895-1928] 1929-1945 [1946\1964], Koper, 2008.

S. Krbavčič (ur.), Rižanski vodovod Koper - 75 let, Koper, 2010.

D. Krmac (ur.), Na izvorima Istarskog vodovoda, Pula-Buzet, 2013.

T. Vorano (ur.), 80 godina Vodovoda Labin, Labin, 2017.

Medtem ko so bila dela na vodovodu Mirna še v teku, so se junija 1934 začela tudi dela na sistemu Rižane. V manj kot letu dni je voda dosegla uporabnike v Dekanih, Ankaranu, Kopru, Izoli, Strunjanu, Portorožu in Piranu. Pozornost so nato preusmerili na Raški vodovod, kjer so jeseni 1937 najprej zajeli izvir Molinari.

Vzporedno s tem nastal tudi vojaški vodovod na Krasu (1934-1937), financiran s sredstvi 5. armadnega korpusa, stacioniranega v Trstu. Črpal je vodo iz izvira Sv. Ivan pri Buzetu in speljanem čez Žbevnico po posebnem tlačnem cevovodu, oskrboval kraje Hrpelje-Kozina, Materija, Markovščina, Obrov, Podgrad, Račice, Pasjak, Lipa, Klana in Mučići.

Do konca druge svetovne vojne sta bila popolnoma dokončana vodovod Raša in velik del rižanskega vodovoda, preko sistema Mirne pa je voda dosegla Buje, Savudrijo, Umag, Dajlo, Brtoniglo, Grožnjan, Oprtalj, Buzet, Livade, Motovun, Karojbo, Vižinado, Višnjan, Pazin in Poreč. Med večjimi lokacijami pa ni dosegel Vrsarja, Rovinja, Bal, Kanfanarja, Žminja, Savičente in Vodnjana, kar so nadomestili z dobavo vode preko avtocistern Istrskega vodovoda. Iz zamišljenega akvaduktnega sistema so bili zaradi visokih stroškov izključeni tudi južni del polotoka s Puljem ter Čičarija južno od Matarskega podolja in liburnijski del Istre.

Odžejena Istra

Gradnjo vodovodnega omrežja, ki naj bi pripeljalo vodo v vsako vas, je prekinilo vojno razdejanje, tako da šesti, osmi in deveti odsek Muzijevega načrta niso bili uresničeni. Med vojno so nekateri obrati utrpeli precejšnjo škodo. Na primer julija leta 1944 je bil miniran most, ki je vodil glavni distribucijski cevovod čez Rižano. Kakor koli že, z Istrskim vodovodom se je - ne glede na težke čase, v katerih se je ta realiziral - v skupno približno desetih letih izoblikoval izjemno zahteven in pomemben projekt, ki je odpravil več stoletno problematiko pomanjkanja pitne vode. Dragocena tekočina je prispela neposredno na domove v Kopru, Izoli, Umagu, Buzetu, Labinu in Raši. Na drugih delih polotoka je bila dostopna iz javnih vodnjakov: prebivalstvo manjših vasi je moralo še naprej prinašati vodo v svoje domove, vendar ne več iz jezer, pučev ali oddaljenih in neurejenih izvirov. Skratka, ob koncu druge svetovne vojne je zahvaljujoč projektu Istrskega vodovoda in dejstvu, da je Pulj že od prej imel svoj akvadukt, skoraj 80% prebivalstva polotoka imelo dostop do pitne vode, od tega 70.000 v rižanskem omrežju, 100.000 v vodovodu Mirne in 60.000 v omrežju Raša; oziroma je, vključno z otokoma Cres in Lošinj, vodovod dosegel 260.000 potencialnih uporabnikov.

Dediščina Istrskega vodovoda

Številni arhitekturni objekti Istrskega vodovoda, kot so racionalistične stavbe, še vedno delujejo, drugi, zlasti njihov bolj tehnični del, so bili postopoma opuščeni in tako kot prvi zagotovo zaslužijo veliko pozornosti pri varovanju.

Pri načrtovanju, oblikovanju in gradnji velikega Istrskega vodovoda je nastala tudi obsežna dokumentacija, ki danes predstavlja nenavadno, a pomembno kulturno dediščino polotoka. Ta je ohranjena v različnih državnih arhivih (Rim, Pazin, Reka, Koper itd.), čeprav je najpomembnejši in najobsežnejši del v arhivu Istarskega vodovoda v Buzetu ter v arhivu Rižanskega vodovoda Koper.

Omenjeno arhivsko gradivo predstavlja bistveno izhodišče ne le za preučevanje zgodovine vodooskrbe v Istri, temveč tudi za gospodarsko in družbeno zgodovino ter zgodovino arhitekture in pejsaža. Dokumentira čas, ki je poleg tega, da je pustil pomembne sledi, za vedno spremenil vsakdanje življenje in podobo Istre.

Dean Krmac

Pokrajinski arhiv Koper

---