Marko Anderluh: Uporaba in ponudba prehranskih dopolnil sta presegli vse meje

Po podatkih družbe Euromonitor Internacional je bila pred pandemijo novega koronavirusa letna svetovna trgovina s prehranskimi dopolnili ocenjena na približno sto milijard ameriških dolarjev, strokovnjaki pa poročajo, da se je v zadnjih dveh letih njihova poraba še bistveno povečala. Dileme glede prehranskih dopolnil osvetljuje prof. dr. Marko Anderluh, profesor na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani in predsednik Slovenskega farmacevtskega društva.

Slovenci v skrbi za svoje zdravje radi segamo po različnih pripravkih in prehranskih dopolnilih, ki naj bi izboljšali naše počutje, telesno odpornost in odpravili naše zdravstvene težave. Mar za ohranjanje zdravja res potrebujemo dodaten vnos toliko različnih pripravkov?

“Ne, prav gotovo ne potrebujemo toliko različnih pripravkov. Dejstvo je, da je hrana, ki jo uživamo, osiromašena. Sodoben tempo življenja od nas velikokrat zahteva, da smo pretežni del dneva v zaprtih prostorih, da smo premalo na svežem zraku, kar posledično pomeni, da proizvajamo manj od naših potreb vitamina D in hormona melatonina, ki uravnava cirkardiani ritem. Četudi spimo dovolj, smo bolj zaspani. Ker se ne gibamo dovolj, ne poskrbimo dobro za svoj srčno-žilni sistem. Lahko bi še dolgo našteval stanja, ki pomenijo, da moramo včasih seči po kakšnem prehranskem dopolnilu. Zato imajo prehranska dopolnila svoje mesto v našem življenju in je njihovo jemanje lahko koristno, ni pa njihova vloga brezpogojno zveličavna, niso primerna za vsakogar, predvsem pa jih nihče ne bi smel nekritično jemati, kar ljudje počno prepogosto in zaupajo marketinškim izjavam. Naj citiram izjavo nekega športnika, ki sem jo zasledil na spletu:: ’Ja, saj prehranska dopolnila delujejo, a ne tako hitro in tako močno, kot bi mi želeli.’ Se pravi, tudi vrhunski športniki vedo, da prehranska dopolnila niso čudežna. Vedo tudi, da jim prevelika količinska uporaba lahko škoduje. Če drugega ne, tvegajo, da bodo zaradi slabe kakovosti in kontaminacij slednjih doping pozitivni in se zato znašli na sramotilnem stebru.”

“Čudežnih prehranskih dopolnil ni in z njihovim nekritičnim jemanjem lahko zdravju prej škodimo kot koristimo.”

Letošnji Zoisov nagrajenec
Prof. dr. Marko Anderluh, ki je pred kratkim postal novi predsednik Slovenskega farmacevtskega društva, že dlje časa glasno opozarja na izrazito nereguliran trg prehranskih dopolnil, tako v Sloveniji, kot v Evropi. “Varujte se pravljičnih obljub, saj prehranska dopolnila niso zdravila in zdravljenju, razen izjemoma, niso namenjena,” opozarja ljudi, saj ugotavlja, da je v vse večji ponudbi različnih pripravkov, ’čudežnih zdravil’, ogromno zavajanja. Profesorjevo obsežno raziskovalno delovanje sicer pokriva področja farmacevtske kemije, molekulskega modeliranja, organske sinteze in načrtovanja ter izvedbe bioloških testov za vrednotenje organskih spojin. Vodi različne raziskovalne projekte in sodeluje pri organizaciji mednarodnih ter domačih simpozijev. Kot gostujoči raziskovalec je sodeloval na Inštitutu za organsko kemijo Univerze Karlsruhe v Nemčiji ter opravil podoktorsko izpopolnjevanje na Univerzi v Milanu v Italiji. Aktiven je v več domačih in tujih strokovnih združenjih, poleg predsedovanja Slovenskemu farmacevtskemu društvu aktivno sodeluje pri Evropski federaciji za farmacevtsko kemijo (EFMC), bil je tudi predsednik mednarodnega organizacijskega komiteja simpozija EFMC-ISMC leta 2018 v Ljubljani, zaradi česar je prejel naziv Kongresni ambasador Slovenije leta 2019. Marko Anderluh je po maturi na Gimnaziji Koper dodiplomski in podiplomski študij zaključil na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, kjer je že od leta 2000 tudi zaposlen. Za doktorsko disertacijo je prejel dve priznanji: Krkino nagrado za posebne raziskovalne dosežke leta 2005 in prestižno nagrado Futurum 2006 za najboljša doktorska dela s področja naravoslovja. Kot visokošolski učitelj danes poučuje na več študijskih programih Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani in na interdisciplinarnem doktorskem študiju Biomedicina. Znanstveno delo in bibliografija prof. dr. Marka Anderluha obsega 324 bibliografskih enot. Je avtor ali soavtor 89 člankov v mednarodnih revijah, soavtor štirih patentov in ene mednarodne patentne prijave. Bil je mentor ali somentor 53 diplomantom in šestim doktorantom. Leta 2009 je prejel svečano listino Univerze v Ljubljani za mladega visokošolskega učitelja, junija 2017 je dobil naziv rednega profesorja za področje farmacevtske kemije, prav danes pa mu bodo podelili Zoisovo priznanje.

Pripravki, preparati, prehranska dopolnila, ki jih lahko kupimo praktično v vsakem marketu ali pa jih po ugodnih cenah naročimo prek spleta, običajno nimajo nobenih spremnih deklaracij, ki bi nas seznanjala z vsebnostjo posameznih snovi, stranskimi učinki, niti ni nasvetov za primerno dnevno doziranje ... Zakaj je pomembno, da se o primernosti uporabe posvetujemo s farmacevtom v lekarni?

“Rekel bi, da so prehranska dopolnila, ki jih najdemo v trgovinah, bolj kakovostna od tistih, ki jih naročamo prek spleta, a v vsakem primeru drži, da za vstop prehranskih dopolnil na trg proizvajalec ali posrednik ne potrebuje ničesar, niti prve prijave, kar je veljalo včasih. Javna agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) nad tem namreč nima nobenega nadzora, trga prehranskih dopolnil praktično nihče ne nadzoruje. Sicer za prehranska dopolnila velja krovna živilska zakonodaja, ki določa, da morajo biti vsa živila, tudi prehranska dopolnila, varna za uživanje. Problem je v odsotnosti nadzora vsebnosti sestavin in kakovosti pred prihodom na trg. To pomeni, da spremne deklaracije kupcu ne zagotavljajo ničesar. Laični javnosti bi priporočil, da prisluhne kakšnemu predavanju Slovenskega toksikološkega društva, saj povedo veliko o mogočih kontaminantih in konkretnih primerih kontaminacij s težkimi kovinami, glivicami ali drugimi toksičnimi substancami. Tudi če imamo neko prehransko dopolnilo s spremno deklaracijo, ni nujno, da so v njem vse snovi, ki so v njej navedene, ali pa vsebujejo kakšno, ki sploh ni deklarirana. Klasičen primer so preparati za hujšanje, ki obljubljajo uspehe v dveh tednih in lahko vsebujejo snovi, kot je 2,4-dinitrofenol. Ta spojina deluje na telo prek odklopa oksidativne fosforilacije, kar pomeni, da se energija iz hrane namesto skladiščenja v ATP (adenozin trifosfat), torej v molekuli, ki prenaša energijo znotraj celic, pretvarja v toploto. Človek z jemanjem preparatov za hujšanje tako lahko nevede zaužije velike količine 2,4-dinitrofenola in pade v življenjsko ogrožujočo hipertermijo. Možnost stranskih učinkov pri uporabi nekakovostnih prehranskih dopolnil je velika, še najmanj ’ugodna’ različica je, da posameznik z njihovim jemanjem ne doseže učinka, ki ga je želel. Prav zato se je dobro posvetovati z magistrom farmacije v lekarni. Farmacevti se v okviru izobraževanj Slovenskega farmacevtskega društva, Fakultete za farmacijo, Lekarniške zbornice in drugih, redno izobražujejo o prehranskih dopolnilih. Poleg tega posebne strokovne skupine v večjih lekarnah ocenijo prehranska dopolnila pred uvrstitvijo v prodajni program z namenom varovanja zdravja kupcev. Zaradi navedenega brez dvoma lahko trdim, da so prehranska dopolnila dostopna v lekarnah višje kakovosti, kakor tista, ki jih kupite prek spleta ali kje drugje. Dragocen bo tudi strokovni nasvet farmacevta, ki lahko hitro preveri, denimo, priporočen dnevni odmerek vitaminov v prehranskem dopolnilu. Laik si v dobri veri, da dela nekaj dobrega za zdravje, lahko škoduje. Pri prehranskih dopolnilih ’več’ ni nujno tudi ’bolje’.”

“Prehranska dopolnila imajo svoje mesto v našem življenju in je njihovo jemanje lahko koristno, ni pa njihova vloga brezpogojno zveličavna, niso primerna za vsakogar.”

Prof. dr. Marko Anderluh poudarja, da ni zdravo biti sam svoj zdravnik in farmacevt. Foto: Žiga Živulović jr./BOBO

Zdravila so za zdravljenje, prehranska dopolnila pa ne

“Odločitev o kakovosti prehranskih dopolnil je v rokah proizvajalca, brez ustreznih varoval, med tem ko je v primeru prometa z zdravili teh varoval veliko.”

Veliko kroničnih bolnikov mora redno jemati zdravila za osnovno bolezen, zraven pa pogosto samovoljno, brez posveta z zdravnikom ali farmacevtom, segajo še po številnih mineralih, vitaminih, in tako imenovanih ’naravnih preparatih’, ki naj bi jim pomagali ublažiti, ali celo odpraviti težave. Kako nevarno je takšno početje?

“Kadar se zdravnik ali farmacevt sreča s pacientom, ki jemlje več zdravil hkrati, mora biti še zlasti previden zaradi farmakokinetičnih ali farmakodinamskih interakcij med zdravili ali med zdravili in prehranskimi dopolnili. Določene snovi lahko potencirajo, druge pa izničijo učinke osnovnih zdravil. Vzemimo citokrome, encime, ki v našem telesu presnavljajo in zato izločajo učinkovine iz zdravil. Če neko prehransko dopolnilo zavira citokrome, to lahko povzroči višjo plazemsko koncentracijo učinkovine, kot bi bilo terapevtsko primerno. V takem primeru lahko pride do neželenih učinkov zdravila. Pri prehranskih dopolnilih, sploh pri tistih, kjer vsebnost ni deklarirana, so prav te interakcije največja težava, saj niti ne vemo, kaj dejansko vnašamo v telo in kakšne interakcije s tem povzročimo. Problem medsebojnih interakcij je še posebej pereč pri starejših kroničnih bolnikih z več pridruženimi boleznimi. Zdravljenje teh neredko zahteva sočasno jemanje štirih ali več različnih zdravil. Zdravnik mora biti zelo previden, ko pacientu predpisuje več zdravil. Če ta jemlje zraven še prehranska dopolnila, je toliko več možnosti za medsebojne interakcije. Samovoljno jemanje prehranskih dopolnil je v nekaterih primerih res lahko nevarno početje.”

“Ljudje so prepričani, da je nekaj, kar je naravno, gotovo dobro, pa ni vedno tako. Najmočnejši strupi so čisto naravne snovi.”

Laična javnost pogosto ne loči med zdravilom in prehranskim dopolnilom, običajno se vse meče v isti koš. Bi nam lahko na kratko opisali bistvene razlike?

“Odgovor je v bistvu dokaj enostaven. Prva in osnovna razlika je v namenu obeh. Zdravila so izdelki za zdravljenje, kar prehranska dopolnila v osnovi niso. Določena prehranska dopolnila imajo lahko tako imenovane ’zdravstvene trditve’, kar pomeni, da imajo lastnosti zdravil. Vendar je seznam prehranskih dopolnil, ki jim lahko pripišemo zdravstvene trditve, skromen. Zdravila so poleg tega izjemno regulirani izdelki, saj jih zajema zakon, ki natančno določa, kako sploh lahko pridejo na trg. Razen zdravil brez recepta, zdravila široki javnosti niso prosto dostopna. Pri proizvodnji zdravila je potrebno upoštevati zakonitosti Mednarodnega združenja za usklajevanje tehničnih zahtev zdravil za uporabo v humani medicini, ICH smernice, ki definirajo, kakšna mora biti vsebnost učinkovine v zdravilu in kako čista morajo biti zdravila, koliko je lahko primesi, za vsako primes je potrebno natančno definirati vsebino in posebej opozoriti, če je lahko potencialno nevarna. Sestavo in kakovost zdravil zelo rigorozno preverjajo že proizvajalci, kasneje pa Uradni kontrolni laboratorij za kakovost zdravil pri NLZOH skupaj z regulatornimi organi (JAZMP) in podobni organi v drugih državah. Prehranska dopolnila niso podvržena tovrstnemu nadzoru. To ne pomeni, da so vsa prehranska dopolnila slabe kakovosti. Primer kakovostnih prehranskih dopolnil so tista, ki jih izdelajo v farmacevtski industriji po istih standardih, ki veljajo za zdravila. Če pa kupujemo prehranska dopolnila iz kakšnih drugih virov, prek spleta na primer, nimamo nobenega zagotovila o kakovosti in vsebnosti snovi v njih, kaj šele o mogočih kontaminantih.”

“Določene snovi lahko potencirajo, druge pa izničijo učinke osnovnih zdravil.”

Odgovornost je na strani proizvajalca

Tudi zakonodajni postopek je pri registraciji zdravil popolnoma drugačen kot pri registraciji prehranskih dopolnil? Kaj bi morali vedeti o tem?

“Pri prehranskih dopolnilih registracije pred začetkom prodaje ni. Do leta 2013 smo v Sloveniji imeli postopek prve prijave za prehranska dopolnila, a je bil ukinjen in ministrstvo za zdravje ne vodi več seznama prehranskih dopolnil, ki so v prometu v Sloveniji. Trg naj bi sicer reguliral Pravilnik o prehranskih dopolnilih, a ta le definira dovoljene sestavine v nekaterih primerih, na primer vitamine. Odgovornost za varnost izdelkov je izključno na strani proizvajalca ali posrednika pri prodaji. Trg z zdravili je veliko bolj reguliran. V skladu z evropsko zakonodajo morajo zdravila pred prihodom na trg pridobiti dovoljenje za promet ali tako imenovano ’registracijo’. Poznamo dva tipa registracij, nacionalno (na ravni države) ali centralizirano (na ravni EU). Večina novih zdravil prihaja na trg po klasičnem principu registracij, kjer pred pridobitvijo dovoljenja za promet proizvajalci vodijo dolgotrajne predklinične in klinične raziskave dokazovanja varnosti, učinkovitosti in kakovosti zdravil. Takšne analize in raziskave v različnih fazah lahko trajajo tudi do deset let. Pri prehranskih dopolnilih tega ni. Če karikiram: posameznik lahko iz danes na jutri v domači garaži z malo spretnosti naredi izdelek oziroma prehransko dopolnilo, pojutrišnjem pa ga lahko že pošlje na trg. S tem ne želim omalovaževati proizvajalcev prehranskih dopolnil, saj sem prepričan, da tudi na tem področju deluje veliko renomiranih proizvajalcev, ki vlagajo v svoj razvoj in tržijo kakovostne izdelke. Želim izpostaviti dejstvo, da je odločitev o kakovosti prehranskih dopolnil v rokah proizvajalca, brez ustreznih varoval, med tem ko je v primeru prometa z zdravili teh varoval veliko.”

Na spletni strani Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke lahko najdemo podatke o odpoklicu številnih neprimernih izdelkov s področja prehranskih dopolnil. Od konca leta 2019 do letos je zabeleženih 19 odpoklicev in vsaj 12 zavajajočih oglaševanj, samo v zadnjega pol leta pa omenjajo kar 28 izdelkov, ki so kršili predpise. Je tudi sicer veliko takšnih kršitev? Kakšne so najpogostejše?

“Številke so videti visoke, a moramo vedeti, da je moral takšen izdelek nekdo prijaviti, da je potem posledično prišlo do ugotovitev zavajajočih informacij in do odpoklica. Vedeti moramo, da prehranska dopolnila niso zdravila, ki se jih, razen izjem, ne sme oglaševati z ’zdravstvenimi trditvami’. Take kršitve, ko proizvajalec pripiše prehranskemu dopolnilu lastnosti zdravila, so pogoste. Včasih pride do nekoliko paradoksnih situacij, namreč, ko imamo vitamin D v zdravilu, ali pa v prehranskem dopolnilu, ampak takih primerov je izjemno malo. Včasih gre za odpoklic zaradi kontaminantov, primer je recimo nedavni odpoklic živil in prehranskih dopolnil zaradi vsebnosti etilen oksida. Številke, ki jih omenjate pa kažejo na to, kako izjemno je razširjen trg s prehranskimi dopolnili. Želel bi izpostaviti predvsem nakup prehranskih dopolnil v spletni prodaji. Velja namreč, da inšpekcijski nadzor in zato odpoklic ni možen, kadar naziv in naslov proizvajalca ali ponudnika ni znan. Ravno to se velikokrat dogaja pri spletni prodaji, saj ta onemogoča sledljivost izdelkov. To še posebej velja za izdelke dvomljive kakovosti, z velikimi obljubami o učinku. Dostikrat se izkaže, da za ’prodajalcem’ stoji poštni predal v kakšni drugi državi EU, kjer naši uradni organi nimajo pristojnosti.”

V lekarne le s certifikatom

Farmacevti še dodatno skrbite za varnost ponudbe zdravil in prehranskih dopolnil. V letnem poročilu Gorenjskih lekarn, na primer, najdemo podatek, da je njihova posebna služba za preverjanje kakovosti lani prejela 79 pobud za umestitev prehranskih dopolnil na police, od katerih je za kar 47 izdelkov izdala negativno oceno in jih zavrnila. Kako konkretno poteka takšna kontrola, kaj vse preverja stroka v laboratorijih?

“Izdelke lahko pošljejo v kontrolo kakšnemu referenčnemu laboratoriju. Seveda pa je prva stvar, ki se preveri v okviru takšne kontrole, pregled spremne deklaracije. Vsakdo, ki si želi priti s svojim izdelkom na lekarniške police, mora zagotoviti ustrezne analitske certifikate in deklaracijo. Izkušen farmacevt lahko že po njej vidi, ali je izdelek ustrezen. Pri vitaminih, recimo, proizvajalci velikokrat pretiravajo s količinami, ki lahko nekajkrat presegajo priporočene dnevne odmerke. Farmacevt tako takoj ugotovi, da izdelek ni primeren za uporabo med ljudmi in tako varuje njihovo zdravje. Seveda pa se v lekarni lahko odločijo tudi za podrobnejšo analizo, s katero ugotavljajo, ali se ta sklada s podatki, ki jih ponudnik navaja na priloženem analitskem certifikatu. Pri tem lahko pride do velikih odstopanj. Če pa prehransko dopolnilo omenjenega certifikata nima, v lekarnah zavrnejo njegovo prodajo. Le tako lahko zagotovijo, da so izdelki, ki jih ponujajo na svojih policah, vredni zaupanja. “

Podatki kažejo, da delež neprimernih izdelkov iz leta v leto narašča, kar kaže tudi na neustrezno regulacijo tega področja na ravni EU. V katero smer gredo prizadevanja za globalno ureditev te zakonodaje?

“V okviru Evropske komisije deluje posebna služba, imenovana EFSA (European Food Safety Authority), ki izdaja smernice o ustreznosti prehranskih dopolnil, kar se pa tiče vstopa na trg, je to popolnoma prepuščeno vsaki državi posebej. Za razliko od Evropske agencije za zdravila, ki deluje kot krovna regulatorna inštitucija in lahko vodi centralizirani postopek pridobivanja dovoljenja za trg, EFSA nima takšnih pristojnosti. V slednji zelo skrbijo za razne študije, bdijo nad priporočenimi dnevnimi odmerki posameznih substanc in prehranskih dopolnil, pri vstopu na trg pa nimajo nobenih pooblastil. Premiki se sicer dogajajo, želel bi izpostaviti ustanovitev Združenja za prehranska dopolnila pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki podaja mnenja o številnih prehranskih dopolnilih in interpretira dognanja EFSA. Želim si, da bi to združenje sprožilo ponovno uvedbo prve prijave prehranskih dopolnil in morebitno bolj rigorozno registracijo ob vstopu na slovenski trg.”

Najmočnejši strupi so naravne snovi

Med ljudmi je prisotno prepričanje, da razni čajčki in pripravki iz naravnih zelišč ne morejo škodovati, a se je izkazalo na primer, da je približno 50 kitajskih zelišč, ki jim ljudje zaradi popularnosti tradicionalne medicine zelo zaupajo (zi cao, kuan dong hua, qian li guang, pei lan ...), vsebuje številne snovi, ki lahko škodijo našim jetrom. Kako kot strokovnjak gledate na domnevno zdravilno zeliščarstvo?

“S samim zdravilnim zeliščarstvom ni nič narobe, saj je narava odličen vir zdravilnih učinkovin. Na Fakulteti za farmacijo se s področjem farmakognozije ukvarjajo sodelavci s Katedre za farmacevtsko biologijo, ki študirajo zdravilne učinkovine iz naravnih virov. Težava pa je v tem, da laiki brez ustrezne izobrazbe in z željo po dobičku mešajo snovi, za katere niso popolnoma prepričani, kakšen učinek imajo, naročajo surovine brez ustreznih certifikatov o vsebnosti ali kakovosti, ali pa jim nehote primešajo kakšne kontaminante. Ljudje so prepričani, da je nekaj, kar je naravno, gotovo dobro, pa ni vedno tako. Najmočnejši strupi so čisto naravne snovi, brez umetnih dodatkov, niso proizvedeni v laboratoriju. Vse to lahko konča v našem telesu, neželeni učinki pa se velikokrat pokažejo najprej na jetrih, saj ta prestrežejo vso kri iz prebavil pred prihodom v centralni krvni obtok. Zato za zeliščarstvo velja podobno, kakor za zdravila, tega naj se lotevajo izkušeni proizvajalci s kontrolirano proizvodnjo in kontrolo kakovosti izdelkov.”

Glede na vedno večjo globalno ponudbo novih in novih prehranskih dopolnil, zdravil in drugih zdravstvenih pripomočkov se morajo najbrž farmacevti res ves čas dodatno izobraževati, da lahko učinkovito svetujejo ljudem. To potrjuje tudi letno poročilo Ljubljanskih lekarn, denimo. Kakšne so najnovejše ugotovitve na tem področju?

“Že pred leti smo imeli v Slovenskem farmacevtskem društvu veliko razprav o prehranskih dopolnilih, o tem smo na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani izdali tudi dve knjižici, a se na tem področju še vedno z dneva v dan izobražujemo. Težko bi rekel, da je na tem področju kaj izrazito novega, saj je novost pravzaprav stalnica. Še vedno se srečujemo z izrazito rastjo novih prehranskih dopolnil na slovenskem trgu. Veseli me, da se v EU pripravljajo novosti predvsem na ravni harmoniziranega načina registracij prehranskih dopolnil. V določenih državah, na primer v Italiji in Belgiji, imajo že vzpostavljen zakonodajni okvir, kjer prehranska dopolnila na osnovi rastlinskega materiala obravnavajo podobno kot ekvivalentna zdravila.”

Obdobje koronavirusa, posledična sprememba življenjskega sloga, manj gibanja in prehrana slabše kakovosti so imeli vpliv na naše splošno zdravje, a to ne pomeni, da lahko v telo kar po lastni presoji vnašamo pripravke sumljivega izvora in kakovosti. Kaj bi priporočili ljudem, kakšne naj bodo njihove prioritete pri izbiri v vedno obilnejši ponudbi prehranskih dopolnil, zdravil in drugih preparatov?

“Vsakdo mora vedeti, da čudežnih prehranskih dopolnil ni in da z njihovim nekritičnim jemanjem lahko zdravju prej škodimo kot koristimo. S tem ne želim povedati, da prehranskih dopolnil ne bi smeli jemati. Sam, na primer, redno jemljem prehranska dopolnila z magnezijem pred treningi plavanja in moram reči, da odlično preprečujejo mišične krče. In tukaj vidim mesto prehranskih dopolnil. Ohranjanje zdravja v primeru blažjega neravnovesja ali pomoč v primeru slabih prehranskih navad zaradi vnosa manj kakovostne in manj raznovrstne hrane. V takih primerih z dodatnim vnosom hranil v obliki prehranskih dopolnil ni nič narobe, pomembne so le zmerne količine, v skladu s priporočenimi dnevnimi odmerki, in jemanje zaupanja vrednih izdelkov. Varujte se pravljičnih obljub, saj prehranska dopolnila niso zdravila in zdravljenju, razen izjemoma, niso namenjena. Tista prehranska dopolnila, ki resnično delujejo, ne obljubljajo preveč, a točno to tudi dostavijo.”

---