Planica bo nordijska prestolnica

Le še nekaj dni je do začetka 39. svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, prvega na slovenskih tleh v zibelki slovenskega skakalnega športa. Tudi zato bo osrednja pozornost pri nas veljala dogajanju na skakalnih napravah, precej manj pa tistemu na tekaških progah in v nordijski kombinaciji, ki obsega seštevek skokov in tekov. Pot do organizacije ni bila preprosta, saj se je bilo treba vriniti v ustaljen ritem dodeljevanja prizorišč med velesilami, izvedbo organizacije pa so otežili nepredvideni dogodki zadnjih treh let.

Od prvega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju (SP) bo prihodnje leto minilo natanko stoletje, toda v celoti samostojno tekmovanje so SP šele od leta 1985, ko so dokončno prerezala popkovino z zimskimi olimpijskimi igrami. Tedaj je bilo v Seefeldu izpeljano prvo samostojno tekmovanje. Zadnje SP, ki je večinsko teklo v okviru olimpijskih iger (OI), je bilo leto pred tem v Sarajevu, prvo pa na prvih zimskih OI v Chamonixu.

Planica bi letos gostila 40., jubilejno tekmovanje, če ne bi po drugi svetovni vojni razveljavili SP, ki so ga sredi vojne vihre leta 1941 priredili v italijanski Cortini d'Ampezzo. Premor je trajal dolgih devet let - od leta 1939 v Zakopanah, do leta 1948, ko je bilo SP znova obujeno v švicarskem St. Moritzu. Zadnje SP, ki ni bilo na evropskih tleh, beležimo pred 16. leti v Saporu.

Začetki na Norveškem

Zibelka smučarskih skokov je Norveška in kljub spremenjenim časom, ko njihovih sosedov Švedov že dolgo ni več na tekmovanjih, nekdanja mogočna velesila Finska pa se muči z uvrstitvami na rob trideseterice finalistov (tudi v Skandinaviji je denar vse pomembnejši dejavnik, v skokih pa ni velikega zaslužka), so Norvežani še vedno tu, z neizčrpnim virom talentov. V začetku aprila bo njihov Halvor Egner Granerud skoraj zanesljivo dvignil veliki kristalni globus na finalu sezone svetovnega pokala, ko bodo v Planici znova poleti. Na svetovnih prvenstvih skačejo namreč na manjših napravah. Prvi skok na svetu so uradno zabeležili na Norveškem leta 1808, ko je bilo organizirano prvo tekmovanje, leta 1866 pa so v Oslu organizirali tudi uradno tekmo, ki je ob skokih vključevala še tek na smučeh in slalom. Prvo pravo resno in širše znano tekmovanje je bilo leta 1879 organizirano v Oslu, kjer je Olaf Haugann z 20 metri postavil nov svetovni rekord, 13 let zatem pa je že bila postavljena skakalnica v Holmenkollnu.

Dolga planiška pot

Planica se je skakalno prebudila slaba štiri desetletja po izgradnji Holmenkolna, ko je leta 1930 dobila prvo 20-metrsko skakalnico. Ta je stala ob cesti med Bloudkovo velikanko in zapuščenima skakalnicama pri železniški postaji v Ratečah. Idejni pionir Planice je bil Joso Gorec, pozneje eden od utemeljiteljev smučarskih poletov v Mednarodni smučarski zvezi (FIS) in prvi Slovenec v predsedstvu te organizacije. Prva skakalnica po načrtih Ivana Rožmana je bila zgrajena decembra 1933, tri mesece zatem pa je bilo na 90-metrski napravi državno prvenstvo Kraljevine Jugoslavije. Prvi planiški rekorder je bil Franc Palme s 55 in 60 metri. Prvi svetovni rekord je v Planici postavil Norvežan Birger Ruud. Marca 1934 je skočil 92 metrov. Leto zatem je Stanko Bloudek, ki je tudi zrisal načrt za prvo skakalnico, a so nato izbrali Rožmanov načrt, prerisal profil skakalnice, s posodobitvijo je ta omogočala daljše skoke.

Kmalu po “popravilu” skakalnice, ki je pozneje postala Bloudek-Rožmanova velikanka, nato pa zgolj Bloudkova, saj se je Rožman povsem umaknil iz projektiranja in je mlad leta 1937 umrl, je leta 1936 padla 100-metrska znamka, ko je Avstrijec Joseph Sepp Bradl skočil 101,5 metra. S tem pa se je začel tudi (ne le planiški boj) z mednarodno smučarsko zvezo (FIS), ki je dolgo brzdala razvoj skokov v polete. Takrat je za nekaj časa v Planici prepovedala tekmovalne skoke, češ da niso varni.

Primorski mejnik Jake Hvale

Ob omenjanju mejnikov nikakor ne moremo brez Primorskega. Leta 2012 je tedaj 19-letni Jaka Hvala iz Ponikev na Tolminskem 33 let star primorski rekord mnogo prezgodaj preminulega Stanka Velikonje s Predmeje pomaknil s 154 na 213 metrov. V kvalifikacijah za tekmo finala svetovnega pokala je bil prvi Primorec, ki se je po 30-letnem premoru pognal po zaletišču planiške velikanke. Nov rekord je sicer postavil že na treningu, ko je poletel 203,5 metra, tri dni pozneje pa je na ekipni tekmi postavil rekord, ki bo še zelo dolgo veljal. Hvala je veliko obetal, osvojil edino primorsko zmago v svetovnem pokalu (2013), a se potem dolga leta mučil, da bi znova postal redni član ekipe za svetovni pokal. V bližini Domžal si je ustvaril dom in družino, le nekaj deset metrov od svojega novega delovnega mesta, saj zdaj počne tisto, kar ga je ob skakanju najbolj veselilo - kuha in tudi peče pice.

Le nekaj tednov pred napadom sil Osi na Jugoslavijo leta 1941 je bilo v Planici zadnje uradno tekmovanje, do naslednjega je bilo treba počakati do leta 1947. Dve leti zatem so odprli novo srednjo 90-metrsko skakalnico; na otvoritvi je zmagal Janez Polda. 1952. so nastale še tri manjše skakalnice, ki jih danes ni več, saj so jih ob prenovi pred desetimi leti porušili. Idrijski inženir in arhitekt Bloudek je za planiške naprave skrbel do svoje smrti leta 1959.

Po Bloudku sta prišla brata Gorišek

Leta 1967 se je začelo obdobje bratov Lada in Janeza Goriška. Začeli so graditi prvo pravo letalnico s kritično točko pri 153 metrih. Že na otvoritveni tekmi leta 1969 je padlo kar pet svetovnih rekordov, zadnji Nemca Manfreda Wolfa je meril 165 metrov. V treh dneh tekmovanj se je zbralo 90.000 ljudi.

Zelo omejen prometni režim

Transportni režim med SP bo zelo omejen, pod Ponce bo moč priti le peš, saj se želijo v kar največji meri izogniti nepotrebni pločevini. Prav zapletena logistika v ozki dolini je bila za organizatorje velik izziv, ki bo zadnjih razkritjih o gradnji parkirišč na zaščitenih površinah meče temno senci na njihovo zavezanost trajnostnemu razvoju. Vstopno točko so prestavili v Rateče oziroma na območje Ledine in od tam naprej prometa, razen zelo omejenega števila, ne bo. Za obiskovalce to pomeni, da bodo organizirano prišli iz Kranjske Gore ali od kje druge, izstopali pa bodo na Ledinah. Od tam naprej je približno 1,5 km peš poti do tekmovalnih aren. Vsak, ki bo imel vstopnico ali akreditacijo, bo imel omogočen brezplačen prevoz z vlakom od koderkoli iz Slovenije do Jesenic in od tam naprej z avtobusi organizatorja do vstopne točke v dolino.

Leta 1972 je Planica gostila prvo svetovno prvenstvo v poletih, pet let zatem je predtekmovalec Bogdan Norčič poletel najdlje do tedaj, 181 metrov, a je ob pristanku z rokama podrsal po snegu. Leta 1980 je Planica prvič gostila tekme svetovnega pokala.

17. marca 1994 je bila prvič presežena magična meja 200 metrov - in to dvakrat. Avstrijec Andreas Goldberger je pri 202 metrih podrsal, Finec Toni Nieminen pa se je pri 203 metrih obdržal na nogah. Marec 1998 je bil eden zadnjih mejnikov stare planiške zgodbe. Primož Peterka je bil prvi Slovenec, ki je osvojil skupno zmago v svetovnem pokalu in hkrati zadnji, ki je kristalni globus dobil po tekmi na srednji napravi, saj so od leta 1999 finala sezone potekala na letalnici. Zadnji rekord na stari Bloudkovi velikanki (šlo je za staro srednjo skakalnico, ki je ob gradnji odstopala po velikosti, nikakor pa je ne gre enačiti z letalnico) je tistega 1998 leta s 147,5 metra postavil Noriaki Kasai. 50-letni japonski skakalni dedek, kot mu ljubkovalno pravijo, še skače, ne več v svetovnem pokalu, saj se tja ne zmore uvrstiti. Čez malo manj kot tri leta se je skakalnica podrla.

Prvi planiški rekorder je bil Franc Palme s 55 in 60 metri. Prvi svetovni rekord je v Planici postavil Norvežan Birger Ruud. Marca 1934 je skočil 92 metrov.

Na letalnici se je letelo še naprej. Zadnji svetovni rekord na njej je padel leta 2005, ko je Norvežan Bjørn Einar Romøren poletel do 239 metrov.

Leta zatona Planice

Z leti je zadrega ob vse bolj klavrni podobi doline skakalnic postajala vse večja. Skakalnice in spremljevalne objekte je vse bolj najedal zob časa, vložki vanje, če so sploh bili, so bili minimalni, okolica je delovala zanemarjeno, utrujeno in staro, kot bi se čas ustavil nekje konec sedemdesetih let. V FIS so bili vse bolj nestrpni. Da Planici niso vzeli tekem najvišjega ranga, je pomagalo tako lobiranje kot izjemen obisk tekmovanj.

Toda ko se je sredi decembra 2001 podrla stara Bloudek-Rožmanova velikanka (srednja skakalnica), je bilo tudi potrpljenja smučarskih velemož konec. Javno sicer ne, v uradni komunikaciji pa se je vse bolj iskrilo. Med zasneževanjem se je udrl 25-metrski del izteka, betonski temelji in leseno hrbtišče. Na tisti velikanki je velikan skakalnega športa Sepp Bradl prvič skočil čez 100 metrov (ob podrtju je imel svetovni rekord v poletih rokah njegov rojak Goldberger). Arhitekt Janez Gorišek je takrat optimistično napovedal obnovitvena dela in skakanje na njej že čez leto dni. V resnici pa je moralo miniti še celo desetletje. Leta 2003 je bil za takratnih 116 milijonov tolarjev (484.059 evrov) za obnovo izbrano gradbeno podjetje SCT, a so le pospravili ruševine, zabetonirali nosilce in tudi sami odšli v zgodovino. Tedaj so v Planici, čeprav naj bi bila športni center državnega pomena, v marsičem prevladovali zasebni interesi lokalne skupnosti in posameznikov ter neurejena lastniška razmerja, kar je le še dodatno zapletalo položaj. Ni čudno, da OK Planica po finančni plati nikakor ni mogel zlesti na zeleno vejo.

Slovenski skakalni šport je s podrtjem skakalnice deset let ostal brez treningov na manjših skakalnicah v Planici, se je pa tudi zato začelo razmišljati o širjenju skakalne infrastrukture drugod po Sloveniji.

Gradnja Nordijskega centra

Od obljub do končne realizacije Nordijskega centra je minilo še nekaj let. Uvod vanjo je bila gradnja nove sedežnice leta 2009, ki je bila pogoj, da se v Planici sploh lahko še tekmuje. Dve leti zatem je vlada z Nordijskim centrom Planica podpisala pogodbo o temeljiti prenovi vseh skakalnic in izgradnji tekaških prog. 14. oktobra 2012 je bila odprta velika 139-metrska skakalnica, zgrajena na ostankih Bloudkove velikanke. Ohranila je tipičen Bloudkov lok hrbtišča, ob njej je še srednja 104-metrska naprava, ki je nadomestila 90-metrsko, ki je prej stala 100 metrov stran.

Leto zatem je bila na vrsti ena od le petih velikank na svetu, letalnica bratov Gorišek, zato marca 2014 v Planici na finalu sezone (prvič po 16 letih!) ni bilo poletov, temveč spet tekme na obeh manjših napravah. Prvič so na finalu sezone skupaj nastopali fantje in dekleta. Na otvoritvi letalnice je marca 2015 Peter Prevc postavil še vedno veljaven rekord naprave 248,5 metra. Na njej se je leta 2018 letelo tudi že prek 250 metrov - 253,5 metra, a je ob doskoku Gregor Schlierenzauer podrsal.

Po izgradnji manjših priprav je prišla na vrsto temeljita obnova letalnice bratov Gorišek. Na svetu jih stoji le pet, uporabne so štiri, saj najmanjša med vsemi v češkem Harrachovu že deset let ni v uporabi in čaka na prenovo. (Foto: Tamino Petelinšek)

Kandidature

Smučarska zveza Slovenije (SZS) je prvo kandidaturo za prvenstvo vložila po podpisu pogodbe o gradnji centra. Želela si je SP 2017, a je bila po ne docela pojasnjenem dogajanju na kongresu FIS maja 2012 v Južni Koreji neuspešna. Propad kandidature se je sprevrgel v grob obračun med predsednikom smučarske zveze Tomažem Lovšetom in olimpijskega komiteja Janezom Kocijančičem. Lovše je kmalu zatem odstopil. Iz Južne Koreje so sicer takrat prihajale zgodbe o Lovšetovem nediplomatskem obnašanju.

Na čelu SZS je Lovšeta zamenjal Enzo Smrekar, ki je tudi dočakal izbor Planice za prireditelja SP, v ponedeljek pa bo na isti funkciji tudi uradno odprtje prvenstva. Ne sicer v drugem poizkusu, ki je sledil že čez nekaj mesecev za SP leta 2019, niti v tretjem za leto 2021. Kongres FIS je leta 2014 za prireditelja izbral Seefeld, leta 2016 pa je SP z letnico 2021 dobil Oberstdorf. Leta 2018 je Planica v finalu premagala Trondheim in le dobila tako želeno tekmovanje.

Planica danes

Organizacijski ustroj, ki šteje več kot 1300 ljudi odšteva dneve, počasi pa tudi že ure do začetka tega po organizacijski plati največjega športnega dogodka v zgodovini Slovenije. Po odmevnosti je bil največji dogodek evropsko košarkarsko prvenstvo, tu pa vendarle gre za šport na prostem, z množičnim obiskom, kjer je potrebnega še veliko več organizacijskega truda in spretnosti. Pričakujejo prek 2000 športnikov s spremljevalnimi ekipami, več kot 2000 predstavnikov medijev (v to so všteti tehniki in televizijske ekipe) ter med 150 in 200.000 obiskovalcev. Pri slednjih je še največja neznanka, saj bo treba 4,5 milijona evrov do pozitivne ničle napolniti s prodajo vstopnic, visoke cene pa so povzročile nemalo hude krvi. Planiški organizatorji sicer niso mogli predvideti, da bo šlo narobe vse, kar se je lahko dalo. Leta 2020 je v svet zarezala pandemija koronavirusa, ki je povzročila že luknjo v blagajni pri svetovnem prvenstvu v poletih, ki je bilo z marca preloženo na december in izpeljano brez gledalcev. Leta 2021 se jim je že poznal trend višje inflacije, ki se je po začetku ruskega napada na Ukrajino lani še izdatno zvišala, predvsem pri energentih. OK Planica je tako beležil 600-odstoten dvig cene elektrike. K sreči je bila zima radodarna s snegom, zato ga ni bilo treba proizvajati, v deponiji pa so hranili 10.000 kubičnih metrov lanskega. Skakalne tekme bodo večinoma pozno popoldne in zvečer, v tem primeru bodo stroški neizogibni.

Ostanki stare skakalnice na delovišču nordijskega centra. (Foto: Srdjan Živulović/Bobo)

“Pogodba, ki smo jo za organizacijo SP podpisali maja 2018, je narasla za dobrih 14 odstotkov zgolj zaradi inflacije. Toda cene energentov so šle v nebo in tako smo priča 60-odstotni podražitvi,” je povedal generalni sekretar organizacijskega odbora Tomaž Šušteršič. OK Planica bo od FIS prejel dobrih 12,5 milijona evrov, skupni proračun prireditve pa je blizu 16 milijonov. “Do tega zneska lahko pridemo le s prodajo vstopnic in tako imenovanih VIP-vstopnic ter določenih pravic, ki smo jih od mednarodne agencije Infront odkupili nazaj. To bo vse prej kot preprosto,” napoveduje Šušteršič.

Ideje o čezmejnih tekmovanjih v trikotniku Kranjska Gora - Beljak - Trbiž so še žive, a so že na prvem konkretnem preizkusu padle v vodo. Sprva je bilo predvideno, da bi se kraljevski ženska in moška tekma v smučarskih tekih na 30 in 50 kilometrov, ki običajno zaključujeta prvenstvo, začeli na Trbižu, vendar so se nekaj mesecev nazaj planiški prireditelji temu odpovedali, uradno zaradi stroškov in trajnostnega razvoja regije ter predolgega čakanja na odločitev deželne vlade Furlanije Julijske krajine o denarnem prispevku. Na italijanski strani tega sicer uradno niso komentirali, neuradno pa so imeli drugačne poglede na dogajanje kot slovenska stran. Ob tem je treba dodati, da so od odprtja centra v Planici pripravljali zgolj tekaška tekmovanja v sprintu, kjer je treba pripraviti le 1,2 kilometra dolg krog za stolpom centra, na SP pa bo to neprimerno zahtevnejše delo.

---