Kako se reče po domače? Če ne veš, izberi tujko!
Vsak posameznik, in tudi narod, se rad diči in šopiri s tujim perjem, če in kadar ni dovolj domačega okrasja. To ne velja le za našemljenega Pusta. Velja za nesamozavestna ljudstva, ki se podredijo večjim in močnejšim. In v svoj jezik sprejmejo odvečne tujke.
O tujkah v naši materinščini, še zlasti tistih nepotrebnih, me sprašuje novinarka Primorskih novic Marica Uršič Zupan. Tako mi piše: “Spoštovani profesor Jože Hočevar, vem, številna so vprašanja, ki jih mora sproti reševati naš knjižni jezik. Med njimi je gotovo tudi vprašanje, kako naj sprejema nove besede, ki prihajajo do nas iz tujih jezikov. Zdi se mi, da smo postali v zadnjih letih spet kar nekoliko manj dosledni pri uvajanju slovenskih izrazov za nove tuje pojme. Potem ko smo kar zgledno poslovenili veliko strokovnih izrazov s področja računalništva, pa tudi z drugih področij, kot so, denimo, okoljski problemi in trajnostni razvoj, zadnje čase mnogi radi podležejo 'influencerjem' in govorijo o 'lockdownu', 'šerajo' fotografije in zapišejo še marsikaj po tujem zgledu. Izraz 'šerati' izhaja iz angleškega glagola 'to share', deliti, in se uporablja na facebooku in drugih družbenih omrežjih, kjer kakšno sporočilo 'delimo' med prijatelje in ga s tem 'množimo'. Na družbenih omrežjih je nekaj izrazov poslovenjenih: čivk za 'tvit' ali čivkanje za 'tvitanje'. Tudi izraz 'delijo' se uporablja namesto 'šerajo', vendar ne vedno. Zlasti mlade generacije samo priredijo angleško besedo tako, da ji dodajo slovenska obrazila. A če mladim še lahko oprostimo, da ne morejo sproti prevajati tujk in si zanje izmišljajo nove domače izraze, bi od izkušenih starejših, še zlasti od snovalcev zakonodaje, vendarle pričakovali, da to znajo in da napišejo odloke v čisti slovenščini, mar ne?
Ko smo pred kratkim končno dočakali, da šolarji prvih treh razredov osnovne šole spet nadaljujejo pouk v šolski stavbi, je vsepovsod kar mrgolelo izrazov, da so se v šolo vrnili učenci prve triade.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
1. Vprašanje: Mar ni povsem enakovredno in bolj slovensko triado imenovati triletje ali triletka? So izvirni greh storili že šolniki in snovalci zakonodaje, ki so prvim trem razredom devetletne osnovne šole rekli triada in je tako potem obveljalo tudi v širši javnosti?”
Razlaga in odgovor: Zelo pogosto se zgodi, da se v splošni rabi uveljavi slabo novo ime, ki je bilo najprej zapisano, recimo, v novem zazidalnem načrtu, v novem občinskem odloku, v novem parlamentarnem zakonu itd. To najbrž velja tudi za izraz triada, ki pomeni: tri enote, trojica, tretjina, trojka. V prejšnji osemletki smo imeli nižje in višje razrede, sedanjo devetletko pa smo razdelili v tri triade, v tri skupine po tri razrede. Torej na tri triletja ali triletke. S tema izrazoma Slovar slovenskega knjižnega jezika sloveni tujko triada, s katero je enota treh razredov zdaj poimenovana. Primerneje bi bilo tri razrede v devetletki poimenovati kot (prvo, drugo, tretje) triletje, ne triada ali morda triletka. Zakaj tako? Zato, ker je triada kot tujka manj razumljiva kot triletje. Beseda triletje je pa po pomenu del večje enote (devetletke), medtem ko beseda triletka označuje samostojno, zaključeno enoto in zato ne more biti del devetletke, samostalnika s skorajda enakim pomenom. Tujka triada v povezavi z devetletno osnovno šolo torej ni nujno potrebna.
2. Vprašanje: “In še ena tujka iz šolstva. Najbrž bi se v tako živem jeziku, kot je slovenščina, lahko našel tudi slovenski izraz za kurikul ali curriculum! Ali moramo kar pristati na to, da šolniki delajo 'evalvacijo izvedbe kurikuluma'?”
Razlaga in odgovor: Slovenski jezik tak domači izraz za kurikul ali kurikulum ima in ga že dolga leta uporablja. To je učni načrt ali učni program ali predmetnik, učna vsebina, ki jo šola prenaša na učence. V prejšnjih časih so sedanjemu kurikulumu rekli tudi učnik. Beseda kurikul, latinsko curriculum, je izpeljana iz latinskega glagola currere, po naše teči; kurikulum torej pomeni tek, potek, v nekoliko modernejšem pomenu tudi razvijanje, razvoj. Ta beseda je najbolj znana zaradi pojma curriculum vitae, ki pomeni potek življenja, življenjepis, delovna kariera. Po zgledu zveze curriculum vitae bi beseda kurikul ali kurikulum morala ob sebi imeti še določilo, ki bi povedalo, na kaj se kurikul/um nanaša. Na primer: kurikul/um pouka, kurikul/um osnovne šole in podobno. Sama zase beseda kurikul/um nima dovolj jasnega pomena. Primerneje bi bilo, da bi namesto te tujke uporabljali že uveljavljeni izraz učni načrt, predmetnik. Potem bi tudi “evalvacijo izvedbe kurikuluma” nadomestila domača “ocena izvedbe učnega načrta”.
3. Vprašanje: “Pa še nekaj, kar ni tujka. Ko vam tole pišem, na računalniškem ekranu vidim, da pregledovalnik besed v programu word besedo 'okoljski' podčrta kot napačno. Pogledala sem v pravopis. In kaj sem odkrila? To, da se -presenečenje! - prav zapiše ne 'okoljski', ampak 'okolijski'. So vnašalci slovenskih besed prepočasni? Saj je vendar minilo že kar nekaj desetletij, odkar ta pridevnik zapisujemo samo 'okoljski', nikdar 'okolijski'. Tako v strokovni kakor tudi v širši javnosti. Uspešno se je ločil od izraza 'ekološki' tako, da izraz 'okoljski' govori o težavah (naravnega) okolja, izraz 'ekološki' pa o vsem, kar je povezano z ekologijo kot znanostjo o okolju. Joj, profesor, koliko zagonetk in možnosti izražanja nam vsak dan ponuja ta naša čudovita materinščina! Vendar si ne znam pojasniti, zakaj je po sedaj veljavnem pravopisu prav zapisati samo 'okolijski', ne pa do sedaj pravilnega 'okoljski'. Vem, da boste to mojo uganko razrešili. Hvala vam, da nam, bralcem in novinarjem, pojasnjujete take jezikovne zadrege. Lepo vas pozdravljam!”
Razlaga in odgovor: Mnogi med Slovenci se prav radi imenitimo s pogosto rabo tujk, mnogi drugi pa enako radi zaigramo vlogo prepirljivca, pa naj bo prepir potreben ali prazen. Vsakdo med takimi želi imeti prav. A vsak samo svoj prav. Tudi ko gre za zapis “okoljski”, kot je ta izraz zapisan v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, in za zapis “okolijski”, kakor priporoča zdaj že dvajset let veljaven Slovenski pravopis iz leta 2001.
Kje sta skrita utemeljitev in opravičilo za zapisa, ki naj bi bila oba pravilna? Oba pridevnika, “okoljski” in “okolijski”, sta rojena iz enega in istega očeta, ki mu je ime “koló”. Ta ima precej otrok, kot so na primer: okolje, okoli, okoliščina, okoliš, okolica itd. Če pridevnik izpeljemo iz samostalnika “okolje”, ga zapišemo “okoljski”. Če ga pa izpeljemo iz prislova “okoli”, ga zapišemo “okolijski”. (Seveda je možna in bolj pravilna kakšna drugačna, zgodovinsko razvojna razlaga.) A kateri od teh dveh pridevnikov je pravilen ali bolj pravilen? Odgovor je preprost: tisti, ki nam ga predlaga trezna pamet. Tisti, ki se je skoz zgodovino v pravopisu najbolj uveljavil. Brez sence dvoma je bil to pridevnik “okoljski”, kljub temu da ga sedaj veljavni pravopis ne priporoča, ampak odsvetuje - tako kot tudi vsako nepotrebno tujko.
Z uporabo tujk se hvali, diči, se poudarja, izpostavlja in postavlja zlasti globalist, v tehnično razviti svet zagledan svobodnjakar, svetovljan, ki je, kot trdi, državljan sveta, ne svoje domovine. A so mnoge izmed njih povsem odveč. Zares potrebne, tudi nujne, so le take, za katere nimamo domačega izraza: pandemija, policija, terorizem in fašizem, komunizem in nacizem, medicina, veterina, pa republika, politika, kultura ... Ja, predvsem kultura.