Zmagala je vztrajnost
Po desetletju od sprejema zakona o Triglavskem narodnem parku (TNP) je država končno izpolnila obljubo o posebnem skladu oziroma namenskem denarju za spodbujanje naložb in dejavnosti v edinem slovenskem narodnem parku, ki obsega skoraj 83. 982 hektarjev, v njem pa v 33 naseljih živi nekaj manj kot 2500 prebivalcev.
Trnova je bila pot do milijona evrov, ki bi ga morala država osmim občinam v parku vsako leto namenjati že deset let. Zmagali sta vztrajnost in trma županov, ki skupaj s prebivalci v parku čutijo omejitve, ki terjajo dodatne spodbude. Če drugega ne, je treba za vsak poseg dodatno vprašati še javni zavod TNP. To podaljšuje izvajanje naložb, ki morajo biti - kot tiste izven parka - usklajene z občinskimi prostorskimi načrti. Ljudje se s podeželja nenehno izseljujejo, toda, kot ugotavljajo v Občini Bovec, se iz parka še hitreje. Število stalnih prebivalcev v parku zavaja. Stalno so prijavljeni tudi lastniki vikendov, ki pridejo v petek in odidejo v ponedeljek. “Naša želja je, da bi v parku živele mlade družine z otroki, ki bi hodili v šolo v parku, ki bi imele možnosti za podjetništvo, skratka, da bi imele na voljo delovna mesta in vsaj približno vse tisto, kar imajo ostali prebivalci,” razmišlja bovški župan Valter Mlekuž.
Brez dodatnih spodbud bodo domačini odhajali, brez njih pa poslanstvo narodnih parkov zvodeni.
Ni bilo prav, da je država vse priprave na sprejem uredbe o merilih in kriterijih za spodbujanje in sofinanciranje projektov, investicij ter izvajanje dejavnosti v TNP naložila občinam, ki imajo ozemlje na območju parka. To nalogo bi morala že pred desetimi leti opraviti sama. Ko so se občine dogovarjale o merilih za delitev skromnega milijona evrov, ki zdaleč ne more nadomestiti vseh omejitev, so se skoraj skregale. A sta prevladala modrost in zavedanje, da se bodo brez medsebojnega sporazuma lahko zgolj obrisale pod nosom za dodaten denar. Popustili sta predvsem bovška in bohinjska občina, ki imata na območju parka največ ozemlja oziroma največ prebivalcev.
Narodni parki so dragocenost vsake države, tenkočutno skrbijo za ohranjanje narave in živalstva, za izobraževanje in sobivanje med naravo in ljudmi. Privabljajo množice turistov, ki ponujajo kruh domačinom. Ti imajo v genih zapisan trajnostni razvoj. Toda brez dodatnih spodbud bodo domačini odhajali, brez njih pa poslanstvo parkov zvodeni.