O Ukrajini na glas, o Gazi pa molk
Letošnja, 96. podelitev oskarjev bo zapisana v zgodovino kot ena od bolj predvidljivih in politično mlačnih izdaj. Zelo pomenljiv je bil namreč skorajda absolutni molk o dogajanju v Gazi in to kljub temu, da je filmske ekipe pred gledališčem Dolby pričakalo več sto propalestinskih protestnikov, zaradi katerih se je tudi podelitev začela z zamudo. Edini, ki si je drznil na glas nasloviti to za Hollywood očitno zelo neprijetno temo, je bil britanski režiser židovskega rodu Jonathan Glazer. Ta je v svojem atipičnem filmu o holokavstu Interesno območje, zasluženem zmagovalcu za najboljši mednarodni film, opomnil na vso banalnost zla in na željo, da se zgodovina ne bi ponavljala ... Ki pa se očitno še vedno. “Tukaj stojimo kot posamezniki (op. avt.: na oder je prišel s producentoma Jamesom Wilsonom in Lenom Blavatnikom), ki zavračamo, da sta bili judovska identiteta in holokavst ugrabljena v imenu okupacije, ki je pripeljala do konflikta za toliko nedolžnih ljudi - pa naj bodo to žrtve 7. oktobra v Izraelu ali pa še vedno trajajočega napada na Gazo," je dejal Glazer in dodal, da so film posneli, da bi nastavili ogledalo v sedanjosti, ne pa v preteklosti.
Zakaj večinski molk Hollywooda? Ker tudi v primeru zdajšnjega obleganja Gaze je Hollywood ponovno pokazal svojo proizraelsko držo in sankcioniral številne znane igralce, ki so si v minulih mesecih drznili kritično spregovoriti o Izraelu (Susan Sarandon, Cynthia Nixon, Melissa Barrera …) in z izbiro zmagovalca za najboljši dokumentarec še enkrat dokazal, da vse vojne niso enake. Ta oskar je namreč zelo predvidljivo šel v roke ukrajinskega režiserja Mistislava Černova za 20 dni v Mariupolu, kjer je dihotomija med dobrim (proameriška Ukrajina) in zlim (večna sovražnica ZDA - Rusija) veliko bolj jasna in “varna” glede opredeljevanja. Za nameček se je v nadaljevanju stalna rubrika In memoriam, posvečena umrlim igralcem, režiserjem in drugim filmskim delavcem, začela z izsekom govora nedavno umrlega kritika režima Vladimirja Putina Aleksandra Navalnega iz dokumentarca Navalni, ki je kakopak lani osvojil oskarja za najboljši dokumentarec.
Z izbiro zmagovalca za najboljši dokumentarni film je Hollywood še enkrat dokazal, da vse vojne niso enake.
V tej luči je zanimivo, da je Akademija največ oskarjev dodelila Oppenheimerju, ki govori o človeku, ki je posredno “zakuhal” hladno vojno - našo geopolitično stalnico od konca druge svetovne vojne do danes - in v katerem Christopher Nolan kritično prikaže, kako glavnega junaka “pokončata” makartistični lov na komuniste in njegova naivnost, da se v ZDA ni treba jasno postaviti na eno stran. A še kako je to potrebno, če želijo preživeti znotraj njihovega sistema, tudi hollywoodskega. To je ključen razlog za večinski, preračunljivi molk na zadnji podelitvi oskarjev.