Kdo najboljši v deželi je tej?
Konec decembra in tudi začetek januarja povečini še zaznamujejo analize dogajanja iz preteklega leta. V športni krajini se vrstijo bolj ali manj subjektivni izbori najboljših na lokalni, državni in globalni ravni.
Ob tovrstnih razglasitvah se vedno krešejo mnenja in se bodo še naprej. Že znotraj posameznega športa se je včasih težko poenotiti, kdo je najboljši oziroma kdo bi si zaslužil prvo mesto ob pretresu tekmovalnega leta. Kakšna so merila izbora, kaj ponuja konkurenca, kdo glasuje in tudi iz katere države oziroma panoge prihajajo volivci in kandidati? To je le nekaj vprašanj, ki si jih velja zastaviti ob imenovanjih najboljših.
Odbojkarji, ki se sicer skozi kvalifikacije niso prebili na olimpijske igre, so me prepričali z načinom, kako so še četrtič na zadnjih petih celinskih prvenstvih osvojili odličje. Ne pravijo zaman, da je lažje priti na športni vrh kot na njem obstati. Zato ima dosežek odbojkarjev posebno težo.
Nemara gre začeti kar pri najpomembnejši postranski stvari na svetu. V nogometu praviloma pohitijo z izborom najboljšega, tudi zato ker upoštevajo sezonski utrip, ki se po uveljavljenih evropskih projekcijah razteza od poletja do poletja z dvema koledarskima letnicama. Zlata žoga kot najbolj prestižno priznanje pod okriljem francoske revije France Football je konec oktobra še osmič romala v roke Lionela Messija. Argentinski as je prejel največ glasov sto izbranih novinarjev iz sto najvišje uvrščenih reprezentanc na jakostni lestvici mednarodne nogometne zveze.
Potem ko je konec leta 2022 osvojil manjkajoči naslov svetovnega prvaka z argentinsko izbrano vrsto, so pri dodelitvi priznanja nogometašu, ki je poleg Cristiana Ronalda zaznamoval 21. stoletje, ob čustvenem vzgibu nemara pretehtale tudi blagovna znamka in pretekle Messijeve zasluge. Izbor velja jemati z zadržkom, a mu ne gre oporekati, čeprav je denimo 23-letni Norvežan Erling Haaland rušil strelske rekorde in z Manchester Cityjem osvoji domala vse, kar se je osvojiti dalo v Angliji in na stari celini. Na drugi strani je 13 let starejši Argentinec imel vse prej kot nepozabno klubsko sezono pri Paris Saint-Germainu, preden se je poleti preselil na Florido.
Navkljub potezam, ki so očarale nogometni svet na vrhuncu Argentinčeve nogometne poti, je bila, ob upoštevanju posebne teže svetovnega prvenstva (SP), nemara bolj sporna kakšna izmed prejšnjih Messijevih zlatih žog. Morda še najbolj leta 2010, ko je Messi prejel več glasov od takratnih klubskih soigralcev pri Barceloni Xavija in predvsem Andresa Inieste, ki je dosegel tudi šampionski zadetek za Španijo v finalu SP v Južni Afriki, kjer sta Argentina in Messi pogorela.
Še precej bolj nenavadno pa je, da je Messi po prepričljivem zmagoslavju leta 2022 tudi lani zasedel visoko tretje mesto v razvrstitvi za najboljšega športnika na svetu po izboru Mednarodnega združenja športnih novinarjev, ki je na sam vrh postavilo Novaka Đokoviča. Da je prvo mesto pripadlo srbskemu teniškemu igralcu, je razumljivo. Messijev vrstnik se je izkazal z dovolj močnimi argumenti. V letu 2023, ki ga je končal kot številka ena na svetovni računalniški lestvici, je osvojil tri turnirje velike četverice in še zaključni masters sezone.
Za nas je morda bolj pomenljivo, kako je 405 novinarjev iz 107 držav ovrednotilo dosežke slovenskih športnikov. V tem so delili mnenje s slovenskimi kolegi, ki so naziv športnika leta na sončni strani Alp podelili kolesarju Tadeju Pogačarju. Najboljša slovenska športnica leta 2023, športna plezalka Janja Garnbret, je v globalnem izboru, kjer je največ glasov prejela ameriška telovadka Simone Biles, zasedla 15. mesto. Pogačar je bil 18. v moški konkurenci, v kateri sta se znašla še kanuist Benjamin Savšek (36. mesto) in kolesar Primož Roglič (39.).
Svetovni prvak v slalomu na divjih vodah je bil v slovenskem izboru šesti, pred njim so se zvrstili še Roglič, košarkar Luka Dončić, atlet Kristjan Čeh in smučarski skakalec Timi Zajc. Imenom, ki so krojila vrh izbora najboljših športnikov, bi s poljubnim vrstnim redom bržkone pritrdili tudi navijači oziroma športna javnost. Več prahu je dvignil vrstni red pri ekipah.
Čemu so prvo mesto zasedli nogometaši, ki so si priigrali uvrstitev na evropsko prvenstvo (EP), in ne najbližji zasledovalci odbojkarji, ki so na prvenstvu stare celine osvojili bron? Poenostavljena razlaga bi se glasila, ker so bili odbojkarji pred tem že trikrat srebrni na EP, kamor so se nogometaši prebili prvič po letu 2000. Takrat je na zaključnem turnirju tekmovalo 16 reprezentanc, poleti jih bo v Nemčiji 24, kar je skoraj polovica članic evropske nogometne zveze.
Tudi sam bi dal prednost odbojkarjem. Pa ne zato, ker bi podcenjeval dosežek reprezentantov v nogometu, ki ima po svetu vendarle največ sledilcev in ponuja globalno najbolj zaostreno konkurenco. Navsezadnje v nogometu kroži tudi največ denarja. Odbojkarji, ki se sicer lani skozi kvalifikacije niso prebili na olimpijske igre, so me prepričali z načinom, kako so še četrtič na zadnjih petih celinskih prvenstvih osvojili odličje. Ne pravijo zaman, da je lažje priti na športni vrh kot na njem obstati. Zato ima dosežek odbojkarjev posebno težo.