Časovni okvirji najboljših vseh časov
Kdo je najboljši ali najboljša vseh časov? To je pogosto vprašanje, ki se v javnosti poraja, ko kateri od športnih asov postavi nov mejnik: po številu zmag, (moštvenih) lovorik, golov, košev, točk ali se vpiše v anale z rekordnim časom. Odgovor ni preprost niti enoznačen.
K razmišljanju in pisanju so me zapeljale šampionske zgodbe akterjev iz prostora bivše Jugoslavije, ki tudi dobra tri desetletja po razpadu SFRJ in nastanku novih držav še naprej zalaga svetovni trg z unikatnimi športnimi proizvodi. Potem ko je Nikola Jokić z Denverjem osvojil naslov v ligi NBA in bil izbran za najkoristnejšega igralca (MVP) finalne serije, se zastavlja vprašanje, ali je srbski center najboljši evropski košarkar vseh časov. Navsezadnje je bil čez lužo v letih 2021 in 2022 izbran za MVP rednega dela sezone.
Peterka Slavnić, Kićanović, Dalipagić, Delibašić, Ćosić, ki je v 70-ih letih v reprezentančnem dresu nizala naslove, bi najbrž skupaj lahko igrala tudi z zaprtimi očmi. Podobna ugotovitev velja za jugoslovansko izbrano vrsto, ki je na veliko sceno stopila konec 80-ih in na začetku 90-ih let.
Če bi zdaj izpeljali anketo med zvestimi sledilci NBA kot najmočnejše lige na svetu in zapriseženimi romantiki klasične jugoslovanske košarkarske šole, potem bi bil odgovor pritrdilen. Jokić uteleša ameriški statistični ideal z nizanjem trojnih dvojčkov v rubrikah koši, skoki in asistence. Obenem pa ohranja igrivost oziroma, kot se je reklo v športnem žargonu nekdanje države, “vic” v igri, kar je veljalo zlasti za nogometaše, ki premorejo potezo več.
V to kategorijo bi lahko brez zadrege uvrstili tudi 24-letnega Luko Dončića, ki ravno tako prednjači v statističnih prvinah, z duhovitimi rešitvami pa poskuša razbremeniti soigralce. Posamični in moštveni učinek sta vendarle v neskladju in čeprav je Dončićeva pojava bolj zvezdniška od Jokićeve, lovorike močno nagibajo tehtnico na stran štiri leta starejšega Srba. Kaj pa recimo primerjava z Dirkom Nowitzkim, ki je zbral vsa najvišja posamična in ekipna priznanja ter mimogrede postal šesti strelec vseh časov lige NBA?
Sicer nam ni treba brskati preveč v preteklost za širitev seznama, vsaj po standardih, ki veljajo čez lužo. Potemtakem lahko tudi Grka Giannisa Antetokounmpa označimo kot legitimnega kandidata za najboljšega evropskega igralca vseh časov. Košarkarski poznavalci srednje in starejše generacije pri nas se bodo ob tem zgolj namuznili in si mislili svoje ter se prepustili miselnemu toku in spominom na druge čase. Krešimir Ćosić ali Arvydas Sabonis sta bila denimo Jokić pred Jokićem. Ćosić je bil tudi sicer igralec (in trener), ki je imel širšo sliko in je gledal vedno korak naprej. Tudi sicer v jugoslovanski košarki ni manjkalo akterjev, ki so imeli igro in njeno razumevanje v malem prstu. Peterka Slavnić, Kićanović, Dalipagić, Delibašić, Ćosić, ki je v 70-ih letih v reprezentančnem dresu nizala naslove, bi najbrž skupaj lahko igrala tudi z zaprtimi očmi. Podobna ugotovitev velja za jugoslovansko izbrano vrsto, ki je na veliko sceno stopila konec 80-ih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Vzporedno s tem so Dražen Petrović in Vlade Divac ter nekoliko kasneje Dino Rađa in Toni Kukoč utirali pot evropskim košarkarjem čez lužo, ko se je liga NBA zdela kot drugi planet. Takrat je morda res bila. Tudi zato velja dosežke igralcev, ki so odkrivali Ameriko, obravnavati v drugačni luči. Navsezadnje je bil Kukoč pomemben člen Chicaga, po večinskem mnenju najmočnejše zasedbe z najboljšim košarkarjem vseh časov. Tudi v ligi NBA se je zvrstila kopica asov, ki so obeležili posamezna obdobja, a nemara je prav Michael Jordan pustil največji in globalni pečat. Številka 23 v dresu čikaških bikov je pod koši izžarevala posebno moč, ki jo v tenisu kaže Novak Đoković. Srb je pred kratkim na peščenih igriščih Rolanda Garrosa osvojil 23. lovoriko na turnirjih velike četverice in s tem prevzel vodstvo na večni lestvici med posamezniki, kjer je pustil za sabo Španca Rafaela Nadala in Švicarja Rogerja Federerja, ki sta si prej lastila rekordni znamki. Sveta trojica je s svojimi vrhunci zaznamovala 21. teniško stoletje.
Đoković se ne ozira na tekmece in leta. Zdi se, da je sčasoma celo vse boljši in čvrstejši v globalnem športu z zaostreno konkurenco, v kateri lahko že točka zasuka enosmerni dvoboj. Nemara sedanjo (psihološko) moč črpa iz preteklih soočenj z uglajeno Federerjevo popolnostjo in manično Nadalovo trdoživostjo, pa tudi iz pregovorne srbske kljubovalnosti.
V iskanju stalnih izboljšav se 36-letnik še zdaleč ni upehal, prav nasprotno. Medtem je kar nekaj nesojenih naslednikov že opustilo upanje, da bodo še kdaj osvojili turnir za veliki slam. V to smer je po treh izgubljenih finalih v Wimbledonu bržkone razmišljal tudi Goran Ivanišević. Leta 2001 je Splitčan prišel na angleško sveto travo s posebnim povabilom prireditelja in spisal eno najbolj čustvenih zmagovalnih zgodb. Vihravi Ivanišević iz igralskih časov je v zadnjih štirih letih trener Đokovića, ki na novo piše teniško zgodovino. V vlogi najboljšega igralca vseh časov.