Poimenuj me s pravim imenom
Nekaj minut sem potrebovala, da sem ugotovila, da mislijo resno. Iz koprske policijske uprave so, kot je bilo zapisano v enem od dnevnih časopisov, sporočili, da so “osebe iz Dolenjske” ukradle drog javne razsvetljave. Iskreno, zapis je tudi malce smešen, saj, če dobro pomislimo, ni kar tako izpuliti in odnesti drog javne razsvetljave. Zadeva ni majhna, ima svojo težo, vsak mimoidoči te opazi, ko ga skušaš odnesti čimbolj neopazno. Pa tudi, kdo si je zaželel ta presneti drog in zakaj? Kar je sprožilo tisti “Kaj vi to resno?”, pa ni bila predimenzionirana luč, ki ji ni bilo usojeno svetiti na kakšnem zasebnem dvorišču, temveč zapis o tem, kdo je to luč skušal izmakniti. Če pustimo ob strani vprašanje, zakaj je bilo pomembno v članku izpostaviti, kdo se je lotil tega podviga, se lahko vprašamo le, kaj se je pletlo po glavi piscu tega zapisa, ko je uporabil poimenovanje “osebe iz Dolenjske”? Morda se je želel izogniti poimenovanju, ki je žaljivo in diskriminatorno, morda ni vedel, kateri izraz je politično korekten, morda je želel biti literarno inovativen ali pa je namenoma zlobno sestavil ime, za katerega je vsem v Sloveniji takoj jasno, na koga namiguje. S posrednim poimenovanjem storilcev kaznivega dejanja je avtor te nenavadne skovanke zgolj utrdil v javnosti vsesplošno prisotno prepričanje, da “Cigani kradejo!” Še več, kradejo vsepovprek in vsemogoče. Tudi največja čudaštva, kot je recimo drog javne razsvetljave. Če so spodobni odnesti tega, pa res ni čisto nič več varno.
Na začetku 20. stoletja so v psihiatriji v želji, da bi čim natančneje opredelili stanja duševne oziroma mentalne podrazvitosti, razvili večdelno kategorizacijo, ki opisuje stanja od lažje do najtežje duševne motnje. S tem namenom so uvedli izraze debil, imbecil, idiot in kreten. Ni trajalo dolgo, ko se je strokovna terminologija vtihotapila v vsakdanji besednjak in postala žaljivka, s katero so se obkladali povsem običajni ljudje, ko jim je zavrela kri. Da bi se izognili stigmi, ki jo je prineslo to poimenovanje, se je uvedlo novo poimenovanje, in sicer osebe z blago, težjo in najtežjo obliko duševne prizadetosti.
Brisanje zgodovine, ki je bila rasistična in šovinistična, kruta do otrok, žensk, manjšin in šibkih, pomeni tudi brisanje spomina na to. In pozabljanje ni vedno dobro.
Sčasoma se je tudi tega besednjaka pričela posluževati obča javnost, ko je želela nekoga označili za povsem nesposobnega in neprimernega. Samo pomislimo, na koga in kdaj leti oznaka “A si prizadet!?”. Poimenovanje oseb s prirojenimi duševnimi omejitvami se je končalo tako, da so v 70. letih prejšnjega stoletja v želji po njihovi destigmatizaciji sami in pa njihovi zagovorniki začeli uporabljati izraz osebe s posebnimi potrebami. Ta izraz naj bi izpostavil, da so najprej osebe, ki pa imajo določene posebne potrebe. Mednje se na primer uvršča tudi osebe z izrazito visokim inteligenčnim kvocientom, saj imajo nenazadnje tudi one posebne potrebe.
Akt poimenovanja oziroma ime samo po sebi ni sporno. Postane pa problematično, ko se nanj prilepijo različne vrednostne oznake, pomeni, pričakovanja in predsodki. V osnovi je čisto vseeno, ali je nekdo Cigan ali Rom, imbecil ali oseba s posebnimi potrebami. Nelagodje ob napačnem poimenovanje se pojavi, ko pričnemo uporabljati določeno besedo z določenim namenom, ki se povezuje z določenimi predstavami in pričakovanji. Cigani so tako tisti, ki jim ne gre zaupati, kradejo, so neodgovorni, so nadarjeni glasbeniki, se selijo, so svobodni in dobri v napovedovanju prihodnosti. Ko so v javnosti “postali” Romi, naj bi se teh pričakovanj otresli, kar se seveda ni zgodilo.
Kako poimenovanju, ki ti je dano, vzeti moč? Ali s prepovedjo in izogibanjem dosežemo želeno? Morda s humorjem in sprevračanjem besed? V ZDA, državi z dolgo in bolečo tradicijo rasizma, je danes uporaba besede črnuh nesprejemljiva za poimenovanje temnopoltih oseb. Besedo pa lahko uporabljajo temnopolti. Če jo v medsebojni komunikacijo uporabljajo sami, gre za obrat, subverzivno dejanje in prisvajanje besede, ki je bila tako dolgo uporabljena izključno s strani belcev proti njim. Podoben fenomen lahko opazimo pri mladih dekletih, ki se medsebojno naslavljajo z “bitch” oziroma “prasica”. Beseda, ki jih je, izrečena s strani moških, degradirala in poniževala, s tem pridobi nov pomen in emancipatorno moč. Tako lahko razumemo tudi za slovenskega bralca provokativen naslov izvrstne knjige Erike Johnson Debeljak “Devica, kraljica, vdova, prasica”, ki na večplasten način predstavi žalovanje ženske, pa tudi njeno opolnomočenje.
Spreminjanje poimenovanj in besed je postalo aktualno v času sodobne politične korektnosti in novega anglosaksonskega purizma. Četudi razumem namene tistih, ki želijo iz javne rabe umakniti določene izraze, pa moramo razumeti, da sam izbris besed ne pomeni tudi dejanske spremembe odnosa do določene osebe ali dejanja. Poleg tega je “brisanje za nazaj”, ki se pojavlja v primeru angleških in ameriških založb, ki iz otroških knjig in drugega leposlovja brišejo besede, kot so “debeluh” in “črnuh”, sporno zaradi več razlogov. Zapisana beseda je odraz nekega časa, takratnih vrednot in pogledov. Zgolj z izbrisom ne dosežemo želene katarze. Izognemo pa se možnosti, da se z napačnim naslavljanjem soočimo, ga priznamo, umestimo v določen družbeno zgodovinski kontekst in ga tam (za)pustimo. Nenazadnje gre pri takšnem početju tudi za literarni kriminal in neavtorizirano vpletanje v umetniška besedila že preminulih avtorjev. Še posebej ko gre za umetnost, je samocenzura in politična korektnost dvorezen meč. Lahko kastrira, omeji ostrino misli, lahko pa je tudi podcenjujoča, saj bralcu ne zaupa, da bo zmogel ločiti med dobrim in zlim. Brisanje zgodovine, ki je bila rasistična in šovinistična, kruta do otrok, žensk, manjšin in šibkih, pomeni tudi brisanje spomina na to. In pozabljanje ni vedno dobro.