Ta, ki posluša. In sliši. Tudi živali.

Priznati je treba, da večeri, na katerih se posamezniki poklanjajo živim ali preminulim ustvarjalcem, zlahka zdrsnejo v patetiko. A na sredinem poklonu vpisateljevalcu Istre Marjanu Tomšiču so si kratkočasne zgodbe njegovih tovarišev in gojencev podajale roko z njegovimi besedili, duhovitimi, trpkimi in srčnimi, ter v Pretorski palači za hip spletle čarovnijo iz besed in ljubezni.

KOPER > “Dragi Marjan, moral se boš sprijazniti, si naš in si Koprčan,” je Marjanu Tomšiču, svežemu osemdesetletniku, ki je dogajanje spremljal iz občinstva, zatrdila Jasna Čebron. Pisateljeva literarna sopotnica ob mnogih knjižnih izzivih in najbrž njegova najgostoljubnejša sogovornica na številnih skupnih literarnih večerih je uvodoma poudarila, da je Tomšič od nekdaj izjemen poslušalec. Tudi živali. In to ostaja. Ko se je konec šestdesetih s Štajerske priselil v Istro, je znal prisluhniti zgodbam tamkajšnjih ljudi in jih preliti v številna dela, iz katerih je igralka Maja Gal Štromar po izboru sogovornikov izvrstno interpretirala posamezne odlomke.

Začenši z njegovo prvo kratkoprozno zbirko, zaznamovano z Istro, Olive in sol, ki je pri koprski založbi Lipa izšla leta 1968, kot je opozorila dr. Vladka Tucovič, docentka in lektorica za slovenski jezik na Fakulteti za humanistične študije. Po njenih besedah se brez Tomšičevih del najbrž ne bi preselila v Istro. Opozorila je še na Tomšičevo duhovitost in na prav poseben, spoštljiv odnos do živali: “Zlasti tistih, ki so bile Istranom v pomoč, pa tudi njihove družabnice.”

Izjemen avtor, pa tudi mentor

Alferija Bržan je opozorila tudi na Tomšičevo tankočutnost do živali. Istrska pesnica je v osrčje svoje pripovedi postavila Šavrinke, ki jih je spremljala pri vseh treh izdajah; nazadnje pri letošnji Beletrinini, ko se je več mesecev vnovič posvečala istrskim narečjem, ki ga govorijo Tomšičeve junakinje. Šavrinke je ponudila tudi 14-letni vnukinji, ki jih je na njeno presenečenje prebrala v nekaj dneh in kot prizor, ki se je je najbolj dotaknil, izpostavila tistega, ko šavrinki pogine “muša”, osel.

Pesnica in profesorica slovenščine Ines Cergol je izbrala odlomek iz Zrna od frmentona ter se spominjala časov, ko je bil Tomšič njen literarni mentor. “Če ne bi bilo Tomšiča, marsikdo ne bi zbral poguma za pisanje. Obenem je bil povezovalen, bil je povsod, kjer se je v Kopru dogajala kultura,” je spomnila pesnica, ki je iz istrske tematike v Tomšičevih delih tudi diplomirala.

Odlomek iz Vruje je izbrala jezikoslovka dr. Vesna Mikolič, ki se je v devetdesetih letih kot nova urednica Lipe odločila, da morata “Istra in Marjan Tomšič ostati pri založbi”, ter poleg Vruje izdala tudi slikanico Začarana hiša. “Lipe ni več, ostaja pa Istra, zelo živa, zelo ozaveščena, prepričana sem, da tudi po zaslugi Marjana Tomšiča.”

Pesnik, urednik in koprski založnik Gašper Malej se je podobno kakor Ines Cergol spominjal, da so bili Tomšičevi mentorski prijemi v njegovih literarnih delavnicah vse prej kot “učiteljski”. “Z različnimi profili udeležencev, od dijakov do delavcev, se je pogovarjal kot z enakovrednimi ustvarjalci, razdajal svojo ljubezen in naklonjenost,” je dejal Malej, ki je izbral odlomek iz Norčka.

O tem, kako močno je nekatere kroge razburkala zbirka novel Južni veter o aleksandrinkah, ki ga je Društvo 2000 izdalo leta 2006, se je spominjal urednik Peter Kovačič Peršin. Poudaril je, da so bile nekatere ocene krivične.

Za Oštrigeco se je odločil pesnik Vanja Pegan, ki ga je skozi literarno otroštvo popeljal Ciril Kosmač, v mladost pa Tomšič: “Ljubezen, ki jo daješ v svojo literaturo, je vredna vsakega trenutka ob njej.”

Da je bil Tomšič fotograf, ki je med drugim razstavljal tudi z njenim pokojnim očetom Ikom Štromarjem, je spomnila Maja Gal Štromar. Njej je Tomšič med drugim napisal spremno besedo k prvi pesniški zbirki, ko je bila še dijakinja.

Za posebno presenečenje je poskrbel koprski župan Aleš Bržan, ki se je spominjal Tomšičevih obiskov pri mami, pesnici Alferiji Bržan, in se sprva spraševal, kako lahko o Istri piše nekdo, ki ni od tod, a kmalu odkril njegovo veličino. Nemalo prepričevanja je bilo potrebnega, je razkril, da je Tomšič sprejel letošnje občinsko priznanje. Pisatelj se je tudi ob letošnjem visokem jubileju, 80. rojstnem dnevu, skušal izogniti “ceremonijam”, a mu je bil tokratni večer očitno v veselje.

Med drugim presenečen, da je na kulturnem dogodku prisoten župan, česar v času Bržanovega predhodnika ni doživel, je na njegovo prošnjo stopil pred mikrofon. Dejal je, da ni nič, kar je ustvaril, izhajalo iz razuma, saj da je vse v duhu. In podaril je: “Naša literatura je veliko boljša od marsikatere evropske. Imamo smolo, da ne pišemo v nemščini, italijanščini ali kakem drugem množičnem jeziku. A nismo nič slabši. Prepričan sem, da smo prvi.”

---