Plešasta pevka se še vedno češe enako

Ob današnjem svetovnem dnevu gledališča so člani dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež minuli konec tedna posvetili premierni uprizoritvi Plešaste pevke. Četudi je antidramo Eugene Ionesco napisal leta 1950, je danes še kako aktualna in polna situacij za globlji razmislek o trenutnem položaju družbe in njenem razkroju.

 Mojca Dolinšek je prepričljivo uprizorila gospo Martin, Mirjam 
Gravnar (desno) pa gospo Smith. Foto: Alenka Gravnar
Mojca Dolinšek je prepričljivo uprizorila gospo Martin, Mirjam Gravnar (desno) pa gospo Smith. Foto: Alenka Gravnar

GORICA > Ljubiteljski igralci, združeni v dramski odsek PD Štandrež, so imeli minuli konec tedna več razlogov za slavje. Na 19. Festivalu komedije Pekre so razglasili letošnje nagrajence. Gledališka skupina Štandrež je prejela priznanje za najboljšo predstavo Pamela, ki jo je režiral Andrej Zalesjak, igralec in vodja odseka Matej Klanjšček pa je postal najboljši komedijant festivala z vlogo Lorda Roberta Binninga. Ob tem pa so v soboto premierno uprizorili tudi njihovo novo predstavo Plešasta pevka in poželi navdušenje kritikov in publike.

“Tokrat sem želel, da se igralci poglobljeno ukvarjajo z igro, z uprizoritvijo, z besedilom. Obenem so oni s svojo voljo in talentom moj osrednji navdih pri pripravi predstave,” pravi Andrej Zalesjak, sicer igralec SNG Nova Gorica, ki se je pri Plešasti pevki poleg režije podpisal tudi pod scenografijo in kostumografijo. “Skušal sem se igrati z 2D principom z namenom osrednjega fokusa na besedilo. Belo na belem pa sem izbral kot dodatni podčrtaj sterilnosti,” še pojasnjuje svoj izbor scene in kostumov.

Marko Brajnik, Mirjam Gravnar, Robert Cotič, Mojca Dolinšek, Matej Klanjšek in Polonca Cijan so se izkazali s popolno predanostjo igri, ki so jo dopolnili s poglobljeno študijo govornih figur in slogov psihofizičnega odrskega izraza.

Marko Brajnik, Mirjam Gravnar, Robert Cotič, Mojca Dolinšek, Matej Klanjšek in Polonca Cijan so se izkazali s popolno predanostjo igri, ki so jo dopolnili s poglobljeno študijo govornih figur in slogov psihofizičnega odrskega izraza. (Foto: Andrej Zalesjak)

“Želeli smo se spopasti z nečim drugačnim. Nečim težkim. Nečim, ob čemer nam vznemirjenje naježi kožo. Nečim, ob čemer bomo besneli. Nečim, ob čemer se bomo potili, grizli nohte ali prigrizke in se spraševali o smislu našega početja,” je razlog za izbor temeljnega dela gledališča absurda v gledališkem listu ilustriral režiser. Da gre za eno najkompleksnejših in uprizoritveno zahtevnih iger, so si bili složni tako gledalci kot igralci. Neskončno govoričenje in nesmiselni stavki so namreč svojevrsten izziv ter preizkušnja za oboje.

Marko Brajnik (levo) je gospod Smith, Robert Cotič pa gospod Martin. (Foto: Alenka Gravnar)

V vlogi služkinje Mary je zaigral Matej Klanjšček (levo), gasilska poveljnica pa je bila Polonca Cijan. (Foto: Alenka Gravnar)

“Skupina deluje. Z novim režiserjem aktivno ustvarjamo že dve leti. Veliko in hitro se (na)učimo in to nam je vsem v veliko veselje. Mirjam Gravnar je pri nas našla svoj drugi poklic, na novo se nam je pridružil Robert Cotič z veliko izkušnjami,” pa navdušenja po prejetih nagradah v Pekrah in novi premieri ni skrival Matej Klanjšček, ki je Goldonijevo Pamelo tudi prevedel v slovenščino. V Kulturnem domu v Gorici jo bodo igrali 25. maja v sklopu abonmaja Komigo.


Najbolj brano