Stare sablje ostajajo nabrušene

Čeravno se niso prebili na olimpijske igre, na svetovnem prvenstvu pa so obstali v četrtfinalu, Španci ostajajo rokometna (vele)sila. Ne nazadnje so aktualni evropski podprvaki.

VARAŽDIN > Od prvenstva stare celine na Poljskem se je sicer marsikaj spremenilo. V prvi vrsti na selektorski klopi, kjer ni več Manola Cadenasa. Nadomestil ga je Jordi Ribera, ki je v prejšnjem olimpijskem ciklusu vrisal Brazilijo na rokometni zemljevid. V Španiji se je seveda soočil z močnejšim igralskim kadrom in vselej visokimi pričakovanji, čeprav nosilci uspehov na igrišču že skoraj desetletje ostajajo isti. Po krizi, ki je zajela klubski rokomet na Pirenejskem polotoku, Ribera niti nima veliko izbire.

Raul Entrerrios (37 let), Julen Aguinagalde (36), Viran Morros in Daniel Sarmiento (35), Gedeon Guardiola (34), Valero Rivera (33), Joan Canellas (32), Eduardo Gurbindo (31), Adrian Figueras (30) imajo še vedno bolj ali manj vidne vloge v španski reprezentanci. Pa kaj, bodo rekli rokometni poznavalci. Športni rok trajanja se podaljšuje, pri Franciji so denimo Thierry Omeyer, Daniel Narcisse, Nikola Karabatić, Michael Guigou, Luc Abalo osvajali lovorike, tudi potem, ko so krepko presegli starostno mejo 30 let.

Španske generacije

Razlika je v tem, da so Francozi skoraj na vsakem velikem tekmovanju dodali dva ali tri rokometaše, ki so zoreli ob zlatem rodu in se navzeli zmagovalne miselnosti. Z izdelanim rokometnim konceptom, v katerem mlajše selekcije osvajajo mednarodne naslove, igralci pa se po prehodu v člansko konkurenco kalijo v vse močnejši domači ligi, Francozi vztrajajo v svetovnem vrhu. Precej španskih reprezentantov igra prav v Franciji, pred leti je bilo obratno. Priliv mladih španskih sil v reprezentanco je bil v zadnjih letih zanemarljiv. V polni meri so se v španskem dresu uveljavili le Alex Dušebajev (26 let) ter vratarski dvojec Rodrigo Corrales (27) in njegov vrstnik Perez de Vargas (27), ki je proti Makedoniji zbral 18 obramb.

Morda se bo kaj spremenilo, potem ko so španski rokometaši lani osvojili naslov mladinskega svetovnega prvaka. Ribera je na Hrvaško popeljal rokometaša zlatega rodu Daniela Dušebajeva (20), ki si članske izkušnje v ligi prvakov v letošnji sezoni nabira prav v Celju. Tudi sicer si večina španskih reprezentantov kruh služi v tujini, kar je bilo še pred leti nepredstavljivo. Podobna ugotovitev velja tudi za trenerje, ki so zelo cenjeni. Ribera je, preden je sprejel brazilski izziv, svoj čas uspešno deloval pri Ademarju Leonu. Z Brazilijo je izpilil posebni slog, ki je temeljil na globoki in agresivni obrambi ter hitrih napadalnih zaključkih.

Danski recept

Tudi španski reprezentanci poskuša v okviru razpoložljivega igralskega kadra vtisniti svoj pečat. Menjav na obeh straneh igrišča je načeloma manj kot v preteklosti. Protinapadi sicer še naprej ostajajo zaščitni znak španske reprezentance, prav tako plitka obramba, ki jo tekmeci le stežka prebijejo brez učinkovitih strelcev z zunanjih položajev. Danski je z Mikklom Hansnom in soigralci to uspelo. Makedonija, ki je po osmih minutah zaradi poškodbe ostala brez Kira Lazarova in pri kateri Filip Mirkulovski sploh ni vstopil na igrišče, ni imela niti najmanjših možnosti.

Španci so tekmo hitro speljali na svoj mlin, makedonska vratarja pa sta se ob španskih protinapadih znašla kot pred strelskim vodom, pri čemer sta preprečila pravi rezultatski polom. Z gladko zmago 31:20 (15:6) so Španci vložili resno kandidaturo za polfinale. V dosedanjem delu tekmovanja so prejeli najmanj zadetkov na prvenstvu, kar bo tudi svojevrstni izziv za slovenski napad. Drugi izbrance Veselina Vujovića čaka v obrambi. Španci nimajo izrazitega strelca z zunanjih položajev, zato pa se precej bolj zanašajo na sodelovanje s krožnim napadalcem ter domiselnost in prodornost Alexa Dušebajeva. Ključno pa bo seveda, da slovenski rokometaši kar se da zmanjšajo število izgubljenih žog oziroma tehničnih napak.

---