Štiri do pet in dobri obeti

Izobraževanje je dinamičen sistem, ki je v nenehnem prilagajanju. Sedanji prvošolčki bodo prve korake v odraslo življenje delali čez petnajst let ali več. Kakšna znanja, spretnosti in delovne navade jim bodo takrat prišli prav, je uganka. Morda pa bo pomembno le, kako dobro bodo znali kitajsko.

Izobraževanje je tudi kot nogomet: nanj se spoznajo vsi. So navijači, ki trdijo, da so otroci preobremenjeni, da je devetletka nepotrebna vaja ter da je šola povsem toga in neživljenjska. In so navijači iz drugega tabora, ki pravijo, da so otroci predvsem preveč razvajeni in preveč časa preživijo pri igricah in na družabnih omrežjih ter da se starši preveč vtikajo v šolsko delo. Razprava med obema skupinama ne bo nikoli končana. Izbira tabora pa je večinoma odvisna od osebnih izkušenj in vtisov, ki so vedno delni in arbitrarni. Starši imajo, ob predpostavki, da izkažejo skrbnost in odgovornost, pravico, da sprejemajo odločitve. Tudi to, da sina ali hčer v šolo pošljejo leto kasneje.

Seveda moramo biti kritični do svojega šolskega sistema in ga nenehno popravljati. A ni nobene potrebe po tem, da ga sesuvamo.

A ne glede na vse našteto onkraj opažanj in želja ostaja dejstvo, da je slovenski javni šolski sistem kakovosten in dostopen. Morda ne odličen, vsekakor pa prav dober. Doslej še ni bilo mednarodno primerljive raziskave, ki bi kazala drugače. Po globalnem indeksu konkurenčnosti za leti 2017 in 2018 se je Slovenija s svojim sistemom zdravstva in primarnega izobraževanja uvrstila na 14. mesto med 137 državami. Med vsemi kriteriji se je ravno pri tem odrezala najbolje ter ni prehitela le Italije in Avstrije, ampak tudi Veliko Britanijo in z veliko prednostjo Združene države Amerike. Ne glede na to, kdo in kdaj pripravlja lestvice in ocenjevanja, se Slovenija s svojim izobraževalnim sistemom znajde v zgornji tretjini sveta.

In tudi, če je človek tako prevzeten, da brezplačno in varno šolo z visokimi standardi pedagoškega dela jemlje za nekaj samoumevnega. In tudi če je človek skeptičen do vseh statistik in analiz, je dejstvo, da iz naših šol prihajajo vrhunski umetniki, športniki in znanstveniki v številkah, ki nam, glede na število prebivalcev, statistično ne pripadajo. Zato, seveda, moramo biti kritični do svojega šolskega sistema in ga z očmi, uprtimi v prihodnost, nenehno popravljati. A ni nobene potrebe po tem, da ga, s peticijami ali brez, sesuvamo. Kvečjemu moramo paziti, da nam ga ne vzamejo.

---

---