(INTERVJU) Manca Peskar: Možgani skrivajo odgovor na mnoga stanja

Manca Peskar je končala dodiplomski in podiplomski študij biopsihologije (FAMNIT UP), nato pa še magistrski program s poudarkom na raziskovanju s področja kognitivne nevroznanosti (Maastricht Univerza, Nizozemska). Trenutno je 32-letnica iz Ljubljane zaposlena na Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) Koper, Inštitutu za kineziološke raziskave ter doktorska študentka na Inštitutu za biološko psihologijo in nevroergonomijo Tehnične univerze v Berlinu. V središču njenega raziskovanja so možgani.

Katera iskrica je zanetila zanimanje za preučevanje možganov?

“Že od malih nog me je zanimalo, zakaj se ljudje vedemo tako, kot se. Študij psihologije tako niti ni bil pod vprašanjem. Čutila pa sem, da bi se na tej poti verjetno vsaj do neke mere odrekla preučevanju biologije človeka in predvsem možganov, ki vse naše akcije, odločitve, medosebne interakcije sploh omogočajo. In bila sem prepričana, da v poznavanju delovanja možganov leži ključ razumevanja velikega dela človeške psihe. Ko so na gimnazijo predstavniki UP prišli predstavit biopsihologijo, sem vedela, kam se bom vpisala.”

“Mislim, da bomo prvi na svetu, ki bomo pokazali, da lahko kognitivna naloga med hojo izzove neželene možganske dinamike, ki so povezane s slabšo kontrolo gibanja.”

Kaj ste proučevali v času magisterija?

“Za magistrsko nalogo se mi je preko mentorstva s prof. Gorazdom Drevenškom in prof. Vojkom Kavčičem ponudila priložnost za delo z elektroencefalografijo (EEG) in tako sem prvič zares prišla v stik z nevroznanstvenimi metodami. Za svojo magistrsko nalogo sem preučevala možgansko aktivnost pri nalogi prostorskega navigiranja v virtualnem okolju.”

Zakaj ste se odločili za raziskovalni magisterij v tujini?

“Profesionalno me je najbolj motivirala želja, da se priučim novih metod slikanja možganov, predvsem (fukcionalne) magnetne resonance - (f)MRI. Namreč, po končanem delu z EEG za magistrsko nalogo sem si rekla 'nikoli več', saj je bilo raziskovanje polno izzivov in včasih tudi frustracij. Toda, kot pravi star pregovor, zarečenega kruha se največ poje, se zdaj v doktoratu ukvarjam prav z EEG, pri čemer so se izzivi še nekoliko multiplicirali, saj smo iz pogojev mirovanja začeli zajemati možgansko aktivnost med gibanjem.”

Z razumevanjem delovanja možganov do obvladovanja duševnih motenj

Tedaj ste preučevali funkcionalno povezljivost možganskih regij pri depresivnih osebah pred zdravstveno intervencijo in po njej. Kako to, da ste se posvetili prav depresiji?

“Dobro poznavanje delovanja možganov se mi je zdelo nujno za bolj uspešno naslavljanje in odpravljanje duševnih motenj z vsemi vrstami težav, ki jih takšna stanja prinašajo. Čutila sem, da možgani nosijo odgovor, in da ima brez poglobljenega razumevanja v njihovo delovanje vsakršna pot obvladovanja duševnih motenj omejen učinek oz. doseg. Bizarno in hkrati fascinantno se mi je zdelo dejstvo, da lahko tako mala stvar, kot je na primer kemična molekula v možganih, ali bolje rečeno njeno neravnovesje, spodbudi tako signifikantna in nepovratna dejanja, kot je samomor. V raziskovalni skupini na Imperial Collegeu v Londonu, kjer sem opravljala prakso, so si v tistem času zastavili posebno misijo, ki se je osredotočala na bolnike z depresijo, katerim razpoložljiva zdravila ne pomagajo. Glede na vse bolj krhko sliko mentalnega blagostanja sem se odločila del svojega časa in prizadevanj vložiti v to področje.”

Kakšen pomen ima ZRS za vašo raziskovalno pot?

“Inštitut za kineziološke raziskave (IKARUS) ZRS Koper je postavil pomemben mejnik na moji raziskovalni poti. Projekt TwinBrain, voden s strani prof. dr. Uroša Marušiča - pomemben partner projekta je Tehniška univerza v Berlinu, kjer gostujem za šest mesecev -, nam je omogočil, da smo v Slovenijo prinesli pristop mobilnega slikanja možganov, ustanovili slovenski laboratorij za mobilno slikanje možganov (SloMoBIL) ter se izobrazili za analize takšnih podatkov. Mobilno slikanje možganov je pristop, katerega začetki segajo v leto 2010, in sestoji iz naprednih tehnoloških rešitev, ki poskušajo razumeti dinamiko med možgansko aktivnostjo in gibanjem oz. vedenjem. Z ustanovitvijo SloMoBILa smo Slovenijo postavili ob bok tehnološko zelo razvitim državam, kot sta Nemčija in ZDA. Trenutno je na svetu le peščica laboratorijev, ki imajo primerljivo kapaciteto SloMoBILu. Takšno okolje mi je omogočalo, da se v svojem doktoratu poglobljeno in kot ena prvih na svetu ukvarjam z aplikacijo tega pristopa na klinično populacijo oseb s Parkinsonovo boleznijo. Laboratorij smo konec marca preselili v nove prostore, ki merijo 200 m2 in omogočajo še boljše delovanje.”

Kognitivna naloga med hojo vpliva na kontrolo gibanja

Nekaj malega o doktoratu, povezanem s Parkinsonovo boleznijo, ste že omenili. Kaj natančneje proučujete?

“Glavni del mojega doktorata sestoji iz preučevanja bolnikov s Parkinsonovo boleznijo med gibanjem. Premostiti skušamo 'sterilnost' tradicionalnih nevroznanstvenih laboratorijskih okolij, ki od preučevanih oseb zahtevajo popolno mirovanje, saj takšni rezultati ne odražajo naravne kognicije in imajo zato omejeno generalizacijo na realne življenjske situacije. V raziskave smo vpeljali hojo, saj je najbolj razširjena gibalna aktivnost, ki jo vsakodnevno izvajamo (skoraj) vsi, poleg tega pa sočasno navadno opravljamo še kakšne druge naloge, na primer pogovarjanje, pisanje sporočil po telefonu, reagiranje na signale v prometu ... Ravno takšne pogoje smo v eksperimentih zastavili tudi osebam s Parkinsonovo boleznijo. Zanima nas, kako uspešno lahko svojo pozornost delijo med več sočasnih nalog (hoja in kognitivna naloga), in ali prihaja do kakršnih koli kompenzacij in kompromisov tako na vedenjskem kot tudi na nivoju možganske aktivnosti.”

Kako ste prišli do ljudi, ki jih preučujete? Kako velik je vzorec?

“Prostovoljce za raziskavo smo pridobili preko nevrološke klinike v Trstu, koprskega centra za dnevne aktivnosti, s katerim uspešno sodelujemo že vrsto let, ter ustnega priporočila. Rekrutirali smo skoraj 50 ljudi, vendar se zaradi najrazličnejših razlogov izpada realne številke v vsaki skupini (osebe s Parkinsonovo boleznijo, zdrave osebe) vrtijo okoli 18. Rekrutacija je bila vse prej kot preprosta, saj smo od potencialnih udeležencev zahtevali precejšen vložek tako s časovnega kot motivacijskega vidika. Glavni del raziskave je namreč trajal približno šest ur. Še enkrat bi se rada zahvalila vsakemu posebej za prispevek k naši raziskavi in znanosti na splošno.”

Čemu bodo služili, k čemu bodo pripomogli zaključki raziskave?

“Cilj raziskave in projekta TwinBrain, ki se je januarja po treh letih zaključil, je bilo raziskati sporazumevanje med možgani in mišicami ter identificirati specifične kazalce, ki nosijo potencial bodisi za izboljševanje diagnoz bodisi za izdelavo terapevtskih pristopov pri Parkinsonovi bolezni. Klinična študija je služila kot odskočna deska za prizadevanja v tej smeri, saj je bila to prva študija v svetovnem merilu, ki se je preučevanja možgansko-mišičnih dinamik pri Parkinsonovi bolezni lotila na tako sistematičen in obsežen način. Z rekrutacijo smo zaključili in smo trenutno v procesu obdelovanja podatkov, kar je dolgotrajen in zahteven del naše misije. Seveda si kot znanstveniki želimo, da bi bili naši izsledki lahko takoj preneseni v prakso, kjer bi njihov vpliv izboljševal življenja ljudi, vendar je do tam še dolga pot.”

Vas je morda do zdaj, ko še obdelujete podatke, že presenetila kakšna ugotovitev?

“Moram priznati, da preliminarni rezultati sporočajo kar razburljivo zgodbo. Če vam razkrijem le eno skrivnost, mislim, da bomo prvi na svetu, ki bomo pokazali, da lahko kognitivna naloga med hojo izzove neželene možganske dinamike, ki so povezane s slabšo kontrolo gibanja. Toliko zaenkrat, preden je članek objavljen.”

Zakaj vas zanima ravno Parkinsonova bolezen?

“Parkinsonova bolezen mi je fascinantna zaradi več razlogov. Prvič, odkrijemo jo izjemno pozno, z vidika patološkega napredka same bolezni prepozno. Ocenjuje se, da se nevrodegeneracija dopaminskih živčnih celic začne že kakšnih 20 let, preden prvi (navadno motorični) simptomi postanejo opazni. S tega vidika me motivira želja po izboljšani in hitrejši diagnozi in posledično daljšem obdobju zagotavljanja samostojnosti bolnikov. Drugič, po postavitvi diagnoze so pacienti v večji meri prepuščeni sami sebi. Ker gre za nevrodegenerativno bolezen in ozdravitev ni možna, je pacientom navadno predpisana terapija z zdravili, ki nadomeščajo telesu lastno proizvodnjo dopamina, in naročeno, naj se zadosti gibajo. Velik manko zaznavamo pri slednjem, saj nimamo sistemsko urejenih gibalno-vadbenih programov, specializiranih za to populacijo, ki bi bili dostopni v sklopu javnega zdravstva. Tako pade veliko breme na pacienta samega. Tretjič, trend svetovnega prebivalstva se stara in priča smo porastu bolezni tretjega življenjskega obdobja. Zdi se mi pomembno, da se kot odgovorna družba na te spremembe pripravimo in zagotovimo ustrezne kapacitete za njihovo implementacijo.”

---